Pregled člankov

Pregled nekaterih pomembnejših člankov, po sklopih:

Ekonomija

Ekonomija nove dobe
Lokalno gospodarstvo
Kaj ovira trajnostni razvoj?
Temelji prihodnosti?

Denar

Svet danes in vloga denarja v njem – z razlago, kako banke ustvarjajo denar in kaj to pomeni
Denar in zlato
Skrivnosti obresti

Psihološki pogled na denar
Denar in identiteta

Komplementarne rešitve:
Lokalni denar
Odprti denar
Odprti denar – predavanje

Primeri dobre prakse:

Je to denar? – Totnes Pound
Stround funt
Curitiba, Brazilija
Fureai Kippu, Japonska
WIR, Švica (sistem je opisan v zadnjih odstavkih članka)
Svobodni denar iz Woergla – primer iz zgodovine, ki je vse skupaj sprožil

… ne prezrite pa tudi povezav, ki so navedene v desnem stolpcu!

Denar in komplementarne valute

Članek, v katerem sem strnila podatke iz večih predhodno objavljenih tekstov, je bil izdan v reviji DIALOGI 1-2 2010

IZVLEČEK
Komplementarne valute so močno orodje za krepitev gospodarske trdnosti določenega socialnega sektorja ali geografsko omejene regije. Ustvarjajo dodatno likvidnost v glavnem za socialne, kulturne in ekološke programe, pogosto ne da bi davkoplačevalce ali vlado obremenjevale z dodatnimi stroški. K večji stabilnosti gospodarstva lahko med drugim pripomore raznolikost valut, ki jih družba uporablja.

Smeti, ki niso smeti
Curitiba je bila še pred 40 leti nerazvito mesto na jugu Brazilije, kamor se je priseljevalo na tisoče ljudi s podeželja in preplavljeno je bilo z barakarskimi predmestji (‘favelas’), zgrajenimi pretežno iz kartona in valovite kovine. Največji problem pa so bile smeti, ki so se kopičile, zaradi česar so se zaredili glodavci in izbruhnile razne bolezni. Smetarski avtomobili niso mogli peljati po ulicah, saj niso bile dovolj široke zanje. Mesto pa ni imelo denarja, da bi se problema odpadkov lotil na običajen način, z buldožerji in grajenjem cest.

Vendar so našli rešitev: na ulice na obrobju favel so postavili velike smetnjake. Kdorkoli je prinesel vrečko smeti, je dobil žeton za avtobus. Za papir in karton so ljudje dobili plastične žetone, ki so jih lahko zamenjali za pakete s hrano ali sezonsko sveže sadje in zelenjavo. Dodaten program je omogočil, da so šolarji v zameno za smeti dobili zvezke. Otroci so soseske hitro očistili smeti. Avtobusne žetone so starši uporabili za pot v center mesta, kjer so lažje našli delo, kmalu pa so jih kot plačilno sredstvo sprejemali tudi na tržnicah in v zameno za hrano.

Rezultati tega projekta govorijo sami zase (Lietaer & Belgin 2003, 19-22):
“V treh letih je več kot 100 šol zamenjalo 200 ton smeti za 1,9 milijona zvezkov. Samo z recikliranjem papirja je mesto prihranilo količino papirja, za katero bi bilo treba posekati 1.200 dreves na dan. Sčasoma se je vključilo več kot 70% gospodinjstev. 62 revnejših sosesk je zamenjalo 11 tisoč ton smeti za skoraj milijon žetonov in 1.200 ton hrane. Prihodek od recikliranja odpadkov se uporablja za socialne programe.

Med letoma 1975 in 1995 je bila rast domačega proizvoda v Curitibi za približno 75% višja kot v zvezni državi Parana, in 48% višja kot v celotni Braziliji. Povprečen prebivalec Curitibe je imel plačo v višini približno 3,3 krat minimalne plače v državi, vendar pa je njegov skupen prihodek vsaj še za 30% višji od tega (torej približno 5-kratnik minimalne plače). Teh dodatnih 30% izvira neposredno iz netradicionalnih denarnih oblik, kot je npr. hrana v zameno za smeti. Medtem ko si vpliv na človekovo dostojanstvo, čas, ponos in zaupanje v prihodnost teh ljudi lahko le zamišljamo.”

VLOGA DENARJA

Denar je izredno pomemben dejavnik tako v življenju vsakega posameznika, kot tudi v gospodarstvu in ekonomski politiki. Je nujno potreben, saj razpoložljivost denarja omogoča ekonomsko aktivnost, in nasprotno, le-ta je lahko okrnjena, če ni dovolj denarja, ki bi omogočil menjave.

V svetu se danes uporablja pretežno en tip denarja, t.i. nacionalni denar. Zlasti v nedavni finančni krizi se je pokazala nestabilnost tega denarnega sistema, še zdaleč pa to ni edini primer. Lietaer (2006, 33) navaja, da je bilo “v zadnjih treh desetletjih 169 monetarnih kriz in 93 bančnih kriz v 130 različnih državah”. Ta sistem tudi deluje prociklično: v času gospodarske rasti je lahko dobiti denar, kar gospodarsko aktivnost še dodatno spodbuja, ko pride do preobrata in recesije pa nastopi pomanjkanje denarja, ki posledično še bolj hromi gospodarsko aktivnost.

Denar v družbi opravlja različne funkcije, glavne so menjalno in plačilno sredstvo, mera vrednosti ter hranilec vrednosti (sredstvo varčevanja).

Douthwaite (1999, uvod) opozarja, da so lahko v nekaterih okoliščinah osnovne funkcije denarja med sabo v nasprotju, zlasti to velja za funkciji menjalnega sredstva in hranilca vrednosti. Na primer, če se cene hitro dvigujejo, denar postane slab hranilec vrednosti in ljudje ga porabijo kakor hitro je mogoče, kar povratno vpliva na še hitrejše dvigovanje cen. Douthwaite zato meni, da bi se država morala vprašati, ali lahko pričakuje, da bo vse tri funkcije denarja primerno zadovoljila z uporabo samo ene oblike denarja.

V zgodovini lahko zasledimo, da se vedno, ko pride do recesije ali gospodarske krize, razmahne uporaba t.i. “komplementarnih” valut . V pomanjkanju denarja, ki bi omogočil menjavo in tekočo gospodarsko aktivnost, se ljudje pričnejo posluževati drugačnih sistemov menjave. Komplementarne valute izboljšujejo splošno gospodarsko zdravje skupnosti, ter lahko pomagajo omogočiti tudi najbolj marginalnim članom skupnosti, da pridobijo sredstva za življenje.

WIR

V Švici so po velikem borznem zlomu 1929, ki mu je sledilo pomanjkanje valut, zasnovali WIR (Wirtschaftsring-Genossenschaft), samostojen sistem komplementarne valute in vzajemnega kreditiranja, namenjen majhnim in srednje velikim podjetjem. Osnovan je kot kooperativa, katere namen je spodbuditi člane, da dajo svojo kupno moč na razpolago drug drugemu in ji omogočijo krožiti med člani, s čimer jim omogočajo dodaten obseg prometa.

Raziskava, ki jo je opravil James Stodder (2005), je pokazala, da “je gospodarska aktivnost tega sistema menjave proti-ciklična, torej narašča in pada v nasprotni smeri, kot se giblje poslovni cikel”. Na ta način stabilizira gospodarska dogajanja in prispeva k že pregovorni stabilnosti švicarskega gospodarstva.

Ob vzpostavitvi leta 1934 je sistem štel 16 članov, leta 2003 jih je bilo že več kot 70.000, obseg menjave med njimi pa je znašal približno 1,65 milijarde CHF (Stodder 2005). WIR deluje izključno kot računovodski sistem, brez izdanih potrdil. V začetku je bil zasnovan na Gesellovi teoriji “svobodnega denarja”, leta 1952 pa so uvedli obresti.

SVOBODNI DENAR IN LEŽARINA

Številne iniciative še do današnjih dni črpajo iz argumentov Silvia Gesella (1906) za uvedbo “svobodnega denarja” ter prepoved obresti, za katere je trdil, da so glavna patološka značilnost kapitalizma. Dober denar mora po njegovem mnenju “omogočiti menjavo blaga, jo pospeševati ter poceniti”. Svoboden denar je tako lahko le denar, ki izgublja vrednost – predlagal je približno 5% letno – na račun tistega, ki denar zadržuje. V ta namen si je zamislil sistem “ležarin” , ki predstavljajo strošek posedovanja denarja in so ključni element številnih alternativnih valut.

Wörgl

Eden od najuspešnejših poskusov sega v leto 1932. V avstrijskem mestecu Wörgl je brezposelnost dosegla 30% stopnjo, občina pa je bila na robu bankrota. Mestni svet se je na osnovi Gesellove teorije odločil izdati “delavska potrdila”, ki so imela pri banki kritje s pravimi avstrijskimi šilingi. S potrdili so financirali projekte kot so popravila cest, gradnja mostu, namestitev uličnih svetilk ter druga komunalna del. Z novoustvarjenim denarjem so plačali delavce, kupili material, sprejemali so ga v mestnih trgovinah in pri lokalnih obrtnikih, z njimi pa je bilo mogoče plačati tudi dajatve občini. (Radej 2009)

Vsak mesec je bilo na potrdila treba prilepiti kolek v vrednosti 1% bankovca. Ta “ležarina” deluje kot negativna obrestna mera in s tem spodbuja kroženje denarja. Ljudje so potrebne nakupe skušali opraviti čim prej in potrdila uporabiti še pred koncem meseca: denar se je stekal v trgovine in k obrtnikom, ki so z njim plačali svoje davke – nekateri celo vnaprej. Zaradi tega je ta brezobrestni denar krožil nekajkrat hitreje kot običajni denar, in ista količina denarja v obtoku je omogočila večji obseg gospodarske aktivnosti. Stopnja brezposelnosti je v enem letu padla za četrtino (Kennedy 1995, 38-43).

Claude Bourdet, ki je Wörgl obiskal leto dni kasneje, je poročal:
“Avgusta 1933, eno leto po začetku tega poizkusa, sem poiskal Wörgl. Nepristransko moram priznati, da uspeh meji na čudež. Po razkopanosti znane ulice so sedaj kot avtoceste. Občinska hiša, krasno prenovljena, je vila z geranijami. Novi betonski most nosi napis: ‘Sezidan s svobodnim denarjem leta 1933’. Vsi delavci so navdušeni privrženci svobodnega denarja. V vseh trgovinah jemljejo delavska potrdila pod istimi pogoji kot uradni denar.”

Wörglska izkušnja je pritegnila mnogo zanimanja in številna mesta so se pripravljala na uvedbo podobnih sistemov, tako v Avstriji in drugod po Evropi kot v ZDA, kjer je sistem kolekov populariziral znani ekonomist Irving Fisher. A avstrijska centralna banka je vložila tožbo in septembra 1933 je tirolsko sodišče prepovedalo delavska potrdila, češ da so pravi denar in poskus so morali ukiniti.

LOKALNI DENAR

Thomas Greco, strokovnjak na področju komplementarnih valut v svoji študiji ‘čudeža v Wörglu’ (2002) meni, da je sistem ležarin le malo pripomogel k uspešnosti poskusa ter da bi bili rezultati podobni tudi brez ležarin. A prepričan je, da:

“je to dodatno sredstvo menjave imelo pomemben vpliv na izboljšanje ne le finančnega stanja lokalne oblasti, ampak tudi na lokalno poslovno klimo in splošno dobrobit. Ni dvoma, da so Wörglski bankovci, kot lokalna valuta, ki je bila sprejeta le v lokalnem gospodarstvu, koristila le-temu, saj jih v nasprotju z uradno valuto ni bilo mogoče uporabiti za plačilo izven skupnosti.”

Iz podobnih razlogov se iniciative za uporabo alternativnih valut v zadnjih letih širijo po vsem svetu in čedalje več ljudi se odloča za podporo takšnim projektom. Nekateri sistemi temeljijo na izmenjavi ‘uslug’ , pri čemer je merska enota ura opravljenega dela. T.i. LETS sistemi in časovne banke ponavadi ne uporabljajo tiskanega ‘denarja’, a tudi uporaba fizičnih ‘bankovcev’ ima svoje prednosti.

Mnogi sistemi temeljijo na brezobrestnem denarju (pogosto imajo kritje v nacionalni valuti), z ali brez ležarine. V Angliji se lokalne valute širijo v okviru iniciative tranzicijskih mest (Transition Towns), ki ima začetke v letu 2005 v Totnesu. V tem trenutku imajo svojo valuto že štiri lokalne skupnosti, v prepričanju da je pri soustvarjanju skupnosti, v kakršni bi si želeli živeti, eden od ključnih dejavnikov krepitev lokalnega gospodarstva in samozadostnosti, k čemur lahko pripomore tudi lokalna valuta.

V Nemčiji je v okviru iniciativ regionalnega denarja (Regiogeld) vzpostavljenih že 28 valut, 39 jih je v nastajanju . Najuspešnejši med njimi je ‘kimgauer’, ki ga je zasnoval učitelj na waldorfski šoli v bavarskem mestu Chiemgau z namenom povezati šolo z lokalnimi podjetniki. Po petih letih je v shemo vključenih 600 trgovin, lokalov, kot tud lekarne, pekarne in podjetja v regiji, v letu 2008 pa so ustvarili promet 3 milijone evrov.

Komplementarne valute idejo in namen pogosto prenašajo že s svojim imenom ali sporočili na bankovcih

Lokalni multiplikator

Osnovna ideja lokalnih valut je, da preprečijo ‘odtekanje’ denarja iz lokalne skupnosti. Denar, ki je potrošen v trgovinah velikih multinacionalk, ponavadi odteče naprej kot plačilo oddaljenim dobaviteljem ter kot dobiček lastnikov kapitala. V izredno nesamozadostnih skupnostih, kot so recimo indijanski rezervati v ZDA, so ugotovili, da 75% denarja odteče iz skupnosti v roku 48 ur – za plačilo storitev izven skupnosti ali za nakupe v supermarketih, od koder denar odteka v oddaljeno centralo trgovske mreže (Boyle 2003).

Denar, ki je potrošen pri lokalnih proizvajalcih in trgovcih, omogoči zaslužek več ljudem v takšni skupnosti, saj naredi več ‘krogov’ v lokalnem gospodarstvu: v ekonomiji je učinek znan kot lokalni multiplikator. Poslanec kraja Stroud v Angliji, ki je pred nekaj meseci uvedel svoj ‘Stroud funt’, ocenjuje da “vsak tako potrošen funt ustvari 4 funte gospodarske aktivnosti. Več denarja kot porabimo za lokalne proizvode, hitreje si bo naše gospodarstvo opomoglo”.

Lokalni denar tako spodbuja lokalno gospodarstvo, razvoj domačih podjetij, trgovanje z lokalnimi proizvodi (s čimer skrajšuje dobavno verigo od proizvajalca do potrošnika) in storitvami, ter predstavlja temelj za širši lokalni razvoj. S krepitvijo gospodarske aktivnosti znotraj skupnosti omogoča ustvarjanje novih delovnih mest ter takšno skupnost hkrati ščiti pred učinki recesije.

Zaradi svoje vloge pri krepitvi lokalne skupnosti – ne samo v smislu gospodarskih kazalnikov, ampak tudi zaradi ustvarjanja in krepitve povezav in odnosov med ljudmi v skupnosti – so te valute pogosto poimenovane tudi ‘valuta skupnosti’. Skupnost, ki jo združuje skupen cilj, je predpogoj za uvedbo komplementarne valute. Le-ta pa posledično tudi pomaga, v različnih pogledih, krepiti skupnost, ki takšno valuto uporablja.

JAPONSKA RAZNOLIKOST

Komplementarne valute so valute z “vgrajenim ciljem”. Številne so zasnovane kot lokalne valute, z namenom krepitve lokalne skupnosti, predvsem v gospodarskem smislu. Vendar pa razmišljanje o možnostih, ki jih ponujajo komplementarne valute, ni omejeno le na ta vidik. Raznolikost valut, ki jih družba uporablja, je med drugim tista, ki pripomore k večji stabilnosti gospodarskega sistema.
Japonska je doživela gospodarsko krizo (ki jo je sprožil padec na trgu nepremičnin, sledil pa je borzni zlom) že v letu 1990. Recesija, ki je sledila, je trajala več kot 15 let. Lietaer in Belgin (2006, 100-107) menita, da “japonska kriza” morda ni bila osamljen primer, temveč simptom strukturnega zloma svetovnih razsežnosti, ki je pač najprej zadel Japonsko. Danes je Japonska država z največ sistemi komplementarnih valut na svetu (konec leta 2003 je imela okoli 600 sistemov). Hkrati ima tudi največjo raznolikost tovrstnih valut.

Do leta 1995 je večina Japoncev verjela, da bodo po nekaj težkih letih stvari šle na boljše, kot v vsakem drugem poslovnem ciklu. Poskusili so z vsemi konvencionalnimi rešitvami za ponoven zagon gospodarstva: nizkimi obrestnimi merami (ki so padle vse do nič), davčnimi ugodnostmi, Keynesijanskimi spodbudami preko javnih del ter poskusom spodbuditi potrošnjo s sistemom kuponov. Noben ukrep ni prinesel pričakovanih rezultatov in socialne posledice so bile pogubne, tudi v dobesednem pomenu: številni moški, ki so imeli na skrbi družino, so zaradi finančnega pritiska delali samomore, ko ob izgubi službe ali nižji plači enostavno niso več zmogli odplačevati hipotek.

Vedno več ljudi, v vladnih kot tudi nevladnih krogih, je tako začelo iskati nekonvencionalne rešitve. Prišlo je do pravega razcveta ‘lokalnih’ valut na različnih področjih. Minister za gospodarstvo, Takeo Hiranuma, je vladno podporo komplementarnim valutam pojasnil z besedami: “Uporaba komplementarnih valut lahko pomaga končati dolgotrajno deflacijo japonskega gospodarstva, s tem ko zagotovi različna dodatna denarna sredstva na lokalnih ravneh.”

Fureai kippu

Sistem Fureai kippu, ki se uporablja v socialne namene na področju zdravstvene nege, se na kreativen način loteva problema starajočega prebivalstva. Japonska ima najhitreje starajočo populacijo na svetu. Več kot 1,8 miljona Japoncev dnevno potrebuje pomoč in ocenjuje se, da se bo njihovo število podvojilo v naslednjih desetih letih. Hkrati so se mladi odselili od doma v precej večjem številu kot v prejšnjih generacijah.

Države so običajno pred dilemo: držati obljube upokojencem za ceno finančnega bankrota ali postopno zmanjševati podporo ostarelim na raven razpoložljivih sredstev. Na Japonskem pa so se problema lotil drugače. V okviru sistema Fureai Kippu posamezniki pomagajo starejšim ali hendikepiranim osebam z nego, ki je japonski nacionalni sistem zdravstvene nege ne pokriva: storitve na njihovem domu povezane s prehrano ali dnevno kopeljo (ki je na Japonskem ritual), pomoč pri nakupih ali pripravi hrane, branje slepim. Te elektronske “kartice” se vplačajo v računalniški varčevalni račun osebe, ki je storitev opravila.

Obračunska enota Fureai Kippu je ura dela. Za različne storitve se uporabljajo različne stopnje: ena ura nakupovanja ali branja znese dobropis enega Fureai Kippu, pomoč pri osebni negi je vrednotena z dvema Fureai Kippu za vsako opravljeno uro dela. Zbrane dobropise lahko posameznik hrani za lastno uporabo v prihodnosti, ali pa jih prenese na drugo osebo po svojem izboru – običajno so to starši ali član družine, ki živi v drugem delu države in potrebuje podobno pomoč. Trenutno v sistemu sodeluje okoli 400 neprofitnih organizacij, ki izdajajo in izmenjujejo Fureai Kippu.

Ker imajo ostareli pomoč na lastnem domu, se čas, ko se morajo preseliti v domove za ostarele, znatno odloži. Prav tako je krajši čas, ki ga preživijo v bolnišnicah. Vse to zniža stroške družbe za oskrbo ostarelih, pri tem pa dejansko izboljša kvaliteto njihovega življenja. Ostarelim so ljubše storitve, ki so jih deležni v okviru Fureai Kippu, kot tiste, ki jih plačajo z jeni “ker je odnos drugačen, bolj oseben”.

Sistem Fureai kippu tako ustvarja tok resursov, ki za svoje delovanje ni odvisen od vladnih subvencij ali administracije, dragega zavarovanja ali celo nacionalne valute. Prenosljivost dobropisov mu daje vlogo menjalnega sredstva na področju oskrbe ostarelih: je specializirana komplementarna valuta, ki deluje vzporedno z nacionalno valuto.

KAJ JE PRAVZAPRAV DENAR?

Običajno je naše razmišljanje o denarju omejeno na denar, ki smo ga vajeni uporabljati. Samo ena oblika denarja pa ne more najučinkoviteje zadovoljiti najrazličnejših potreb v družbi. Komplementarne valute so običajno usmerjene v doseganje določenega cilja, s tem da povezujejo potenciale, ki so v družbi neizkoriščeni, s potrebami, ki niso zadovoljene. Tako omogočajo dodatno aktivnost, ki pogosto ne bi bila mogoča zaradi pomanjkanja denarja, ter prispevajo k kvalitetnejšemu, kreativnejšemu in bolj izpolnjenemu življenju ljudi.

Pojem denarja smo pojasnili s funkcijami, ki jih opravlja, nismo pa odgovorili na vprašanje, kaj denar pravzaprav je. Lietaer je postavil definicijo, da je: “denar dogovor, znotraj neke skupnosti, da neko stvar uporablja kot plačilno sredstvo.” (Lietaer & Belgin 2006, 45).

– dogovor o denarju je družbena pogodba – podobno kot zakonska zveza ali poslovni dogovori – ki jo je mogoče skleniti formalno ali neformalno, svobodno ali pod prisilo, zavestno ali nezavedno. Večina ljudi se ni zavestno strinjala z obliko denarja, ki ga uporabljamo, ter tudi ne razmišlja o njegovi naravi. Preporosto ga uporabljamo in s tem nezavedno vstopamo v neizgovorjen dogovor z vlado, bančnim sistemom ter vsemi ljudmi, s katerimi opravljamo poslovne transakcije in podobne aktivnosti.
– denar kot dogovor vedno velja samo znotraj določene skupnosti. Le-ta je lahko majhna skupina prijateljev, lahko je nacionalna država ali svetovna skupnost. Nekateri dogovori o denarju veljajo le določeno obdobje, drugi trajajo stoletja.
– glavna funkcija, ki določeno stvar pretvori v valuto pa je njena vloga menjalnega sredstva. Lietaer meni, da so ostale funkcije sekundarne, saj so v zgodovini obstajale učinkovite in funkcionalne valute, ki niso opravljale nekaterih ali vseh ostalih vlog.

Lietaer tako poudarja dejstvo, ki bi se ga veljalo zavedati tako v zvezi z denarjem kot tudi z vzpostavljanjem komplementernih valut (Lietaer & Belgin 2006, 46): “Denar, ki ga uporabljamo, in denarni sistem torej nista ‘de facto’ realnost, kot recimo zrak ali voda, temveč izbira, kot družbene pogodbe ali poslovni dogovori. Kot take pa jih lahko preučujemo in tudi preoblikujemo.”

POVZETEK
Denar je izredno pomemben dejavnik tako v življenju vsakega posameznika kot tudi v gospodarstvu in ekonomski politiki. V svetu se danes uporablja pretežno en tip denarja, t.i. nacionalni denar. Številne monetarne in bančne krize v zadnjih desetletjih so pokazale, da je ta denarni sistem izredno nestabilen. Hkrati deluje prociklično: v času gospodarske rasti je lahko dobiti denar, kar gospodarsko aktivnost še dodatno spodbuja, ko pride do preobrata in recesije pa pomanjkanje denarja, ki bi omogočil menjave, hromi gospodarsko aktivnost.
Monetarno in gospodarsko stabilnost in vzdržnost lahko pomaga krepiti raznolikost valut, ki jih družba uporablja. Komplementarne valute so plačilno sredstvo z vgrajenim ciljem. Omogočajo dodatno likvidnost v glavnem za socialne, kulturne in ekološke programe ali ukrepe, pogosto celo brez obremenjevanja davkoplačevalcev ali vlade z dodatnimi stroški. Namen komplementarnih valut ni nadomestiti obstoječih nacionalnih ali mednarodnih valut, temveč jih dopolnjevati. Dodatne lokalne valute lahko in tudi izboljšujejo splošno gospodarsko zdravje skupnosti, ter pomagajo omogočiti tudi najbolj marginalnim članom skupnosti, da pridobijo sredstva za življenje.

* Fureai je japonski izraz, ki se nanaša na čustveno povezavo, ki nastane med ljudmi različnih starostnih skupin ali poklicev v skupnosti (“vzajemni stik”). Uporablja se za osebni, fizični stik, za razliko npr. od stika preko interneta.

Viri:

Boyle, D.: The Little Money Book. Bristol: Fragile Earth Books; Alastair Sawday Publishing, 2003.
Douthwaite, R.: The Ecology of Money. Bristol: Schumacher Briefings, Green Books, 1999. Online: http://www.feasta.org/documents/moneyecology/contents.htm
Gesell, S.: The Natural Economic Order, 1906. Online: http://www.utopie.it/pubblicazioni/gesell.htm, 2000
Greco, T.: Comment on the Wörgl Experiment with Community Currency and Demurrage. Online: http://www.reinventingmoney.com/documents/TGWoerglCommentDistributed.html, 2002
Kennedy, M.: Inflation and Interest-Free Money, extracts. Online: http://userpage.fu-berlin.de/~roehrigw/kennedy/english/, 1995
Kennedy, M.: Financial Stability: a case for complementary currencies. Online: http://www.margritkennedy.de/pdf/PRE_finStab.pdf, 2007
Kos, M.: Dancing with Money. Unpublished, MSc thesis at Schumacher College, University of Plymouth, 2006.
Lietaer, B.: The Mystery of Money – Beyond Greed and Scarcity. Unpublished, draft January 2003.
Lietaer, B.: The Future of Money. London: Century, 2001.
Lietaer, B. & Belgin S.: Of Human Wealth: New Money for a New World. Pre-publication Edition Version 4.1. Boulder, USA: Citerra press, 2006.
Lietaer, B. & Hallsmith G.: Community Currency Guide. Online: http://www.global-community.org/gc/newsfiles/25/Community%20Currency%20Guide.pdf, 2006
North, P.: Money and Liberation: the micropolitics of alternative currency movements. Minneapolis, London: University of Minnesota Press, 2007.
Radej, B.: Ukradena blaginja. Online: http://razgledi.net/2009/04/02/ukradena-blaginja-1iv-manija-zadolzene-rasti/, 2009
Stodder, J.: Reciprocal Exchange Networks: Implications for Macroeconomic Stability. Online: http://www.lietaer.com/images/Stodder_Reciprocal_Exchange.pdf, 2005

Tranzicijska mesta

Tranzicijsko gibanje je eno od največjih in najhitreje rastočih družbenoekonomskih gibanj danes v svetu. Od prvih začetkov leta 2006 v mestecu Totnes v Angliji je že zdavnaj preraslo okvire mest in se razširilo v tisoče iniciativ po vsem svetu.

Osnovna ideja tranzicijskih mest izhaja iz dejstva, da pospešeno porabljamo zaloge poceni nafte – naša civilizacija pa je od nafte in njenih derivatov takorekoč odvisna! Začetnik gibanja, Rob Hopkins, je pri branju o odvisnosti od drog uvidel, da je naše obnašanje v zvezi z nafto zelo podobno obnašanju odvisnikov od drog. S tem spoznanjem, in uporabo načel permakulture, je s svojimi študenti zasnoval prvi ‘Energy Descent Plan’ – načrt za zmanjšanje porabe energije. Ostalo je zgodovina.

Danes tranzicijsko gibanje gradi svoje aktivnosti na treh osnovnih dejstvih:

–        zmanjševanje zalog poceni energije

–        klimatske spremembe

–        ekonomska nestabilnost

V okviru teh iniciativ, ki so v lokalnih skupnostih povezale številne ozaveščene posameznike in najraznovrstnejša gibanja (od permakulture, ‘zelenih’ iniciativ, Lets skupin…), skupnosti iščejo metode za krepitev odpornosti in prilagodljivosti na zgoraj omenjene dejavnike. Preučujejo možnosti za zmanjšanje porabe energije, zmanjšanje odvisnosti od dolgih verig preskrbe zlasti za osnovne dobrine, zmanjšanje življenjskih stroškov, krepitev lokalne ekonomije, itd.

Temeljna ideja tranzicijskega gibanja pa je:

Življenje brez nafte (ali z manj le-te) bi lahko bilo bolj prijetno in izpolnjujoče kot je življenje, kot ga živimo sedaj !

Nekatera področja delovanja tranzicijskih iniciativ so:

– poceni bivališča z nizkim odtisom (npr. hiše iz slamnatih bal, …)

– delitev znanj in spretnosti z drugimi (t.i. skill sharing)

– zmanševanje stroškov energije in emisij ogljika (obnovljivi viri, …)

– pridelava hrane in s tem povezana podjetja (npr. partnersko kmetijstvo, ipd.)

– pekarne (tudi pivovarne, itd.) v lasti skupnosti

– energija v lasti lokalne skupnosti

– krepitev odnosov v skupnosti

– REkonomija: ustvarjanje novih delovnih mest

Eden od pomembnih elementov tranzicijskega gibanja pa so tudi lokalne valute. Lokalna skupnost namreč težko doseže samozadostnost oz. samooskrbnost z uporabo samo ‘nacionalne’ valute. Lokalne valute pa:

•      preprečijo ‘odtekanje’ denarja iz lokalne skupnosti

•      omogočijo zaslužek več ljudem v lokalni skupnosti (naredijo več ‘krogov’) – “lokalni multiplikator”

•     spodbujajo lokalno gospodarstvo in razvoj domačih podjetij,

•      skrajšujejo dobavno verigo od proizvajalca do potrošnika

•     so temelj za širši lokalni razvoj: ustvarjanje novih delovnih mest, ščitijo pred učinki recesije

•      ustvarjajo in krepijo povezave in odnose med ljudmi v skupnosti – t.i. ‘valuta skupnosti’

V Sloveniji je prvo tranzicijsko mesto registrirano v Trbovljah (https://www.facebook.com/groups/TranzicijskoMestoTrbovlje/)  – kjer pripravljajo tudi svojo lokalno valuto. Na spletni strani Transition Network (http://www.transitionnetwork.org/) pa najdemo podatek, da je tranzicijsko gibanje registrirano tudi v Kranju.

EKONOMIJA SREČE

Dokumentarni film Ekonomija sreče (The Economics of Happiness; http://www.theeconomicsofhappiness.org/) je na voljo tudi s slovenskimi podnapisi

Film opisuje svet, ki se giblje hkrati v dveh nasprotnih smereh. Vlade in velika podjetja si še naprej prizadevajo za »rast« v obliki krepitve globalnega trgovanja. To ima za posledico finančno nestanovitnost, dohodkovno neenakost in utrjevanje moči korporacij, pa tudi večanje klimatskega kaosa, brezsmiselnih vojn, fundamentalizma…

Hkrati pa se ljudje po vsem svetu upirajo tem politikam in zahtevajo ponovno reguliranje mednarodnega trgovanja in finančnega poslovanja. Daleč stran od starih institucij moči se skupnosti zbirajo in pričenjajo ponovno graditi bolj človeška, ekološka gospodarstva, ki temeljijo na novi paradigmi: lokalni ekonomiji.

Poleg številnih nagrad na festivalih, se je film lani uvrstil na tretje mesto najboljših 100 dokumentarcev, ki navdihujejo premik k trajnostni paradigmi (The Top 100 Documentaries Inspiring the Shift to a Sustainable Paradigm; http://www.filmsforaction.org).

Če želite naročiti DVD ali organizirati javno predvajanje, se mi oglasite: marjana42@gmail.com, tel. 040 99 22 64.

SINOPSIS FILMA

Gospodarska globalizacija je povzročila hitro rast obsega in moči velikih podjetij in bank. Poleg tega je poslabšala skoraj vsako težavo, s katero se soočamo: finančno nestabilnost in brezposelnost, klimatski kaos in izumiranje vrst, fundamentalizem in etnične spore. Prinaša tudi težave na osebni ravni: za večino ljudi na planetu življenje postaja vse bolj stresno, imamo manj časa za prijatelje in družino, ter se soočamo z naraščajočimi pritiski na delovnem mestu.

Film prikazuje, kako globalizacija seje zavračanje lastne kulture, konkurenco in ločevanje; kako strukturno spodbuja širjenje mestnih območij in rast barakarskih naselij; kako uničuje demokracijo. Spoznamo obscenost razsipavanja, ki izhaja iz trgovanja zaradi trgovanja samega; na ravni držav uvažamo skoraj enake količine istega blaga, kot ga izvažamo. Slišimo o samomorih indijskih kmetov; o propadu kultur, ki so temeljile na sožitju z zemljo.

V drugi polovici film Ekonomija sreče ne prinaša le navdiha, ampak tudi praktične rešitve. Zagovarja tezo, da je lokalizacija strateška rešitev z mnogoterimi učinki, ki bi lahko rešili naše najresnejše težave. Film navaja spremembe politike, ki so potrebne, da bi lokalnim podjetjem omogočili preživetje in uspeh. Predstavi nam pobude v skupnostih, ki razvijajo idejo lokalizacije, vključno z urbanimi vrtovi v Detroitu (ZDA) in gibanjem tranzicijskih mest v Totnesu (Velika Britanija). Spoznamo koristi, ki jih prinaša rastoče gibanje za lokalno hrano: obnavlja biotsko raznovrstnost, ter krepi skupnosti in lokalna gospodarstva po vsem svetu.

Vandana Shiva, Bill McKibben, David Korten, Samdhong Rinpoche, Helena Norberg-Hodge, Michael Shuman, Zac Goldsmith, Richard Heinberg, Rob Hopkins in drugi zatrjujejo, da nam podnebne spremembe in konec obdobja poceni nafte puščata le malo izbire: moramo se vrniti na lokalno raven; gospodarstvo, in ne le gospodarstvo, moramo pripeljati nazaj domov. S premikom v tej smeri bomo začeli zdraviti zemljo, in ponovno vzpostavljati tudi lastno dobro počutje. Ekonomija sreče nas vabi, naj obnovimo svojo vero v človeštvo; izzove nas, naj verjamemo, da je mogoče izgraditi boljši svet.

»Kompleten odgovor za vsa vprašanja, ki si jih mogoče postavljate na demonstracijah.« Janez Božič, permakulturni učitelj

»Film je izredno inspirativen, narejen z občutkom, narejen, da s pomočjo le tega naredimo tud našo zgodbo« Marjan Kogelnik, Ekoci

»… poda bistvo, dobro se mi zdi, da pokaže konkretne primere, ki jih ljudje že izvajajo.« Aleš Praprotnik, avtor knjige Denar – nedolžna prevara?

Predavanje v Novem mestu

PREDAVANJE IN DEBATA V SOKOLCU: Kako deluje denarni sistem in kakšne so posledice delovanja? Ali obstajajo alternative? Je možno, da obstaja pravičen denar?

V zadnjem času je dostopnih čedalje več informacij o delovanju trenutnega denarnega sistema in problemih, ki so njegova posledica. Manj pa je, zlasti v Sloveniji, poskusov najti in vzpostaviti drugačne, kvalitetnejše sisteme menjave in povezovanja. Spoznali bomo nekaj alternativnih sistemov, ki so se uveljavili v tujini, ter razmislili o možnostih, ali bi z lokalno valuto lahko doprinesli tudi k blagostanju svoje skupnosti.

Predavateljica MARJANA KOS, po izobrazbi ekonomistka, je leta 2006 opravila magisterij na Schumacher College v Veliki Britaniji na temo denarja. Sodelovala je pri vzpostavitvi prvega angleškega sistema lokalne valute v okviru iniciative tranzicijskih mest v Totnesu, Devon. Piše in predava na temo denarja, denarnega sistema in komplementarnih valut.

Sokolc, 20. 10. 2011 ob 18 00.

Permakulturna delavnica v bližini Sevnice

Vsi, ki bi se radi spoznali s permakulturo, ste vabljeni na kmetijo, kjer so mnoge permakulturne ideje že zaživele.

Družina Kuštrin je pred okroglimi desetimi leti kupila propadajočo kmetijo, kjer že ves čas uveljavlja permakulturne prijeme. Ker so jih cepili na pregovorno slovensko ljubezen do dela, uspehi niso izostali. Tako si bomo lahko ogledali hišo, vrt, sadovnjak in gozd, ki nudijo hrano in zavetje članom družine, pa tudi številnim živalim.

Dobimo se na posestvu Kostanje (Metni vrh 15) v petek, 9. septembra 2011, ob 17. uri; po prijavah, večerji v lastni režiji in postavitvi šotorov (vse kar potrebujete, prinesite s seboj) bomo ob 19. uri začeli s programom. Prispevek, namenjen izvedbi delavnice, je 70 € in vključuje prehrano (po želji tudi samo vegetarijansko) od sobotnega zajtrka do nedeljskega kosila ter spanje na kozolcu (na voljo je tudi nekaj postelj, vendar si je potrebno to namestitev zagotoviti z rezervacijo). Delavnica bo trajala do 17. ure v nedeljo, 11.septembra. V primeru dežja bomo delavnico prestavili na naslednji vikend (16.-18. september). Vsi udeleženci bodo prejeli potrdila o udeležbi na uvodnem permakulturnem tečaju.

Dodatne informacije o programu dobite na mailu: marjana42@gmail.com, kjer se lahko tudi prijavite, oziroma na mobitelu 040 992 264 (Marjana). Če pa boste potrebovali informacije o dostopu, namestitvi in podobnih zadevah pa na mobitelu 041 666 928 (Borut).

Permakultura: tokovi, potrebe in želje

Datum: 15., 16. in 17. julij

Permakulturni učitelj Janez Božič nam bo predstavil osnovne permakulturne načrtovalske prijeme, spoznavanje tokov, želja in potreb ter gozda in sadovnjaka; z Marjano Kos pa bomo spoznali pojem zelenega denarja. Delavnica bo nadgradnja prve delavnice Uvod v permakulturo, ki jo je vodila Jožica Fabjan.

Permakultura je zavestno ustvarjanje človekovega bivalnega okolja. Lotimo se je lahko tudi tako, da divjino pripeljemo v svoj dom. Tako zavestno ustvarimo optimalno donosen habitat, ki bo imel vse lastnosti naravnih habitatov – tako glede raznolikosti, kot uravnoteženosti in prožnosti. Spoznali bomo harmoničen odnos med ljudmi in pokrajino, ki vam bo nudil hrano, energijo in zaščito, ter uspešno zadovoljil tudi druge materialne in nematerialne potrebe, pa tudi kakšno željo. Seveda se je tega najbolje lotiti z dobro premišljenim načrtom. Permakulturni načrt je vez med vami in okolico. Okolica pa niso samo drevesa in hiše, naša okolica so predvsem soljudje in naš način povezovanja z njim.

Če nam je všeč ali ne, se z mnogimi ljudmi povezujemo tudi preko denarja. Ali lahko kaj spremenimo tudi na temu področju? V zadnjem času je dostopnih čedalje več informacij o delovanju trenutnega denarnega sistema in problemih, ki so njegova posledica. Manj pa je, zlasti v Sloveniji, poskusov najti in vzpostaviti drugačne, kvalitetnejše sisteme menjave in povezovanja. Spoznali bomo nekaj alternativnih sistemov, ki so se uveljavili v tujini, ter razmislili o možnostih, ali bi z lokalno valuto lahko doprinesli tudi k blagostanju svoje skupnosti.

Za čas trajanja delavnice bomo vzpostavili Zeleno tržnico. Razmislite o tem, kaj vi ali vaši bližnji že pridelujete oziroma izdelujete. Imate spretnosti, ki bi jih lahko predstavili na delavnici? Ste mogoče pridelali viške sadja, medu ali sira, ali pa ste že pripravili marmelade ali sokove? Imate na zalogi domače vino, pletene košare ali lesene žlice, ali pa želite z drugimi zamenjati semena, ki ste jih pridelali? Prinesite jih s seboj. Če se ukvarjate z masažo, prinesite masažno mizo, če ste frizer prinesite škarje ali druge pripomočke, ki jih potrebujete za izvajanje vaših spretnosti. Skupaj bomo vzpostavili sistem medsebojne izmenjave, v katerem se bomo pobližje seznanili s pojmi, ki jih poznamo iz vsakdanjega življenja, ter jih preizkusili skozi prizmo permakulture.

Vsi udeleženci bodo prejeli potrdila o udeležbi na permakulturnem tečaju.
Število udeležencev je omejeno.
Število ur: 18
Kraj: Slovenska Istra

Cena tridnevne delavnice je 60 €.
Na delavnico se prijavite preko e-maila: sonaravno@pina.si
ali po telefonu: 05 6300 320

O PREDAVATELJIH

Janez Božič
Rojen 2. januarja 1968 v Cerknici, leta 1998 diplomiral na oddelku za gospodarjenje z gozdovi in obnovljivimi gozdnimi viri na Biotehniški fakulteti. Ob študiju gozdarstva se je posvetil tudi permakulturi in leta 1999 mu je Evropski inštitut za permakulturo v Kopenhagnu podelil naziv permakulturnega učitelja. Pred sedmimi leti se je iz gozdarstva preusmeril v naravovarstvo, permakultura pa je ostala.

Marjana Kos
Po izobrazbi ekonomistka, je leta 2006 opravila magisterij na Schumacher College v Veliki Britaniji na temo denarja. Sodelovala je pri vzpostavitvi prvega angleškega sistema lokalne valute v okviru iniciative tranzicijskih mest v Totnesu, Devon. Piše in predava na temo denarja, denarnega sistema in komplementarnih valut.

Predavanje v Kopru

Vabimo vas na predavanje Marjane Kos
“Zeleni denar, denar in lokalne valute”

ki bo v torek 10. MAJA 2011 ob 20.00 uri
v e-Kavarni Pina na Kidričevi 43.

Skoraj vse naše življenje se vrti okoli denarja. Skoraj ne mine dan, da ga ne bi uporabljali, neprestano usmerja naše obnašanje in odločitve. Naša prizadevanja za bolj ekološko in trajnostno obnašanje pa se pogosto zdijo, kot bi plavali proti toku.

V zadnjem času je dostopnih čedalje več informacij o delovanju trenutnega denarnega sistema in problemih, ki so njegova posledica. Manj pa je, zlasti v Sloveniji, poskusov najti in vzpostaviti drugačne, kvalitetnejše sisteme menjave in povezovanja. Spoznali bomo nekaj alternativnih sistemov, ki so se uveljavili v tujini, ter razmislili o možnostih, ali bi z lokalno valuto lahko doprinesli tudi k blagostanju svoje skupnosti.

Predavateljica MARJANA KOS, po izobrazbi ekonomistka, je leta 2006 opravila magisterij na Schumacher College v Veliki Britaniji na temo denarja. Sodelovala je pri vzpostavitvi prvega angleškega sistema lokalne valute v okviru iniciative tranzicijskih mest v Totnesu, Devon. Piše in predava na temo denarja, denarnega sistema in komplementarnih valut.

“Denar, ki ga uporabljamo, in denarni sistem nista ‘de facto’ realnost, kot recimo zrak ali voda, temveč izbira, kot družbene pogodbe ali poslovni dogovori. Kot take pa jih lahko preučujemo in tudi preoblikujemo.” (Lietaer & Belgin)

DAR – zeleni denar

V zadnjem času je dostopnih čedalje več informacij o delovanju trenutnega denarnega sistema in problemih, ki so njegova posledica. Manj pa je, zlasti v Sloveniji, poskusov najti in vzpostaviti drugačne, kvalitetnejše sisteme menjave in povezovanja. Zato smo zasnovali ‘svojo’ valuto, ki smo jo poimenovali DAR, in se odločili ta zeleni denar preskusiti v praksi.

Denar je namreč le »dogovor v skupnosti, da bodo neko stvar uporabljali kot menjalno sredstvo«.

Zeleni denar je:

* denar, ki spodbuja skrb za okolje, za ljudi;
* denar, ki ljudi spodbudi, da prepoznajo in uporabljajo svoja znanja in sposobnosti;
* denar, ki nam pomaga razvijati kreativnost;
* konec koncev, denar, ob katerem se povezujemo … in zabavamo.

Če se nam želite priključiti, si priskrbite DAR-e. Lahko jih razmenjate za evre*, lahko pa jih »zaslužite«! Razmislite, kaj imate ponuditi, ali kaj bi želeli menjavati … in se nam oglasite!

Menjalno razmerje je 1 DAR = 0,33 EUR (oz. 1 EUR = 3 DAR). Tako je bolj zabavno, in preračunavanje ne preveč preprosto – saj ne želimo, da bi bili ti papirčki samo drugi evri.

DAR-i so trenutno v vrednostih:

(v Senovem uporabljajo Verzijo 2, ki je že nekoliko drugačna)

DAR-e lahko dobite pri:
Marjani (verzija 01)
društvu Kraljestvo Senovo (verzija 02)

Z DAR-i se bomo naslednjič igrali na divji permakulturni delavnici v Balah

DAR-e sprejemamo:
Janez
Luka
Marjana
člani društva Kraljestvo Senovo
in še marsikdo; poskusite, navdušen odziv ljudi vas bo morda presenetil.

(če želiš, da te dodamo na listo, se nam oglasi na: marjana42@gmail.com )

* Evri ostanejo v »banki«, kot kritje. To pomeni, da lahko DAR-e kadarkoli zamenjate nazaj v evre. Pri tem odbijemo 5% vrednosti – ta denar je namenjen za kritje stroškov projekta. Hkrati nas spodbuja, da jih ne nosimo nazaj v banko, ampak da z DAR-i menjujemo svoje izdelke, storitve in še kaj; da krožijo in nam bogatijo življenje na čisto nove načine.

Več o DAR-u

DIVJA PERMAKULTURNA DELAVNICA

Janez in Dario

Divja hrana in še bolj divja kuhinja, permakultura v prvi osebi in permakulturna načela, doživljanje neokrnjene narave, živali v permakulturi, morje, gozd in gozdni vrt, istrski travniki – in seveda zeleni denar; vse to in še kaj vam bomo predstavili Dario Cortese, Janez Božič, Primož Krišelj, Marjana Kos in Igor Drandić.

Skupaj bomo razvili orodja, ki nas bodo naučila, kako divjino pripeljati v svoj dom in tako zavestno ustvariti optimalno donosen ekosistem, ki bo imel vse lastnosti naravnih ekosistemov – tako glede raznolikosti, kot uravnoteženosti in prožnosti. Spoznali bomo harmoničen odnos med ljudmi in pokrajino, ki vam bo nudil hrano, energijo in zaščito, ter uspešno zadovoljil čim več potreb, pa tudi kakšno željo.

Dobimo se na posestvu EIA v Balah (Istra) v soboto, 23. aprila 2011, ob 17. uri; po prijavah in postavitvi šotorov bomo ob 19. uri začeli s programom. Delavnica bo trajala do 12. ure v soboto, 30. aprila.

Vsi udeleženci bodo prejeli potrdila o udeležbi na permakulturnem tečaju, udeležba na celotni delavnici pa šteje kot osnovni permakulturni tečaj. Večina delavnice bo potekala v naravi, zato se obujte in oblecite terenu in vremenu primerno.

Cena delavnice je 190 €. Za podrobnejše informacije lahko pokličete 040 305 306 (Janez) ali pošljete mail na naslov, na katerega sprejemamo tudi prijave: jbaonzeizc@gmail.com.

Več na:  Permakulturnem blogu