Feeds:
Posts
Comments

Archive for the ‘Trajnostna ekonomija’ Category

EKONOMIJA SREČE

Dokumentarni film Ekonomija sreče (The Economics of Happiness; http://www.theeconomicsofhappiness.org/) je zdaj na voljo tudi s slovenskimi podnapisi

Projekcije filma:
22. februar ob 18h; Koper – e-kavarna PiNA
26., 28. februar, 2. marec ob 18h; Krško – Kulturni dom
10. maj, 18:30-20:30; Velika Pirešica – Ekofejst (pogovor moderira Gorazd Norčič)
15. maj ob 19h; Ljubljana – Masarykova 24, SOT 24,5 Metelkova mesto (+ pogovor z Marjano Kos; organizira YHD – Društvo za teorijo in kulturo hendikepa)
23. maj ob 18h; Ljubljana – Trubarjeva literarna hiša (+ pogovor z Marjano Kos; organizira Društvo Humanitas v okviru kampanje Dovolj http://dovolj.si/ in Šole pod soncem http://www.humanitas.si/index.php?subpageid=69)
8. junij ob 20h; Zbiljsko jezero (na vaškem trgu), organizira Društvo Sorško polje http://www.sorskopolje.si

Film opisuje svet, ki se giblje hkrati v dveh nasprotnih smereh. Vlade in velika podjetja si še naprej prizadevajo za »rast« v obliki krepitve globalnega trgovanja. To ima za posledico finančno nestanovitnost, dohodkovno neenakost in utrjevanje moči korporacij, pa tudi večanje klimatskega kaosa, brezsmiselnih vojn, fundamentalizma…

Ekonomija srečeHkrati pa se ljudje po vsem svetu upirajo tem politikam in zahtevajo ponovno reguliranje mednarodnega trgovanja in finančnega poslovanja. Daleč stran od starih institucij moči se skupnosti zbirajo in pričenjajo ponovno graditi bolj človeška, ekološka gospodarstva, ki temeljijo na novi paradigmi: lokalni ekonomiji.

Poleg številnih nagrad na festivalih, se je film lani uvrstil na tretje mesto najboljših 100 dokumentarcev, ki navdihujejo premik k trajnostni paradigmi (The Top 100 Documentaries Inspiring the Shift to a Sustainable Paradigm; http://www.filmsforaction.org).

Če želite naročiti DVD ali organizirati javno predvajanje, se mi oglasite: marjana42@gmail.com, tel. 040 99 22 64.

SINOPSIS FILMA

Gospodarska globalizacija je povzročila hitro rast obsega in moči velikih podjetij in bank. Poleg tega je poslabšala skoraj vsako težavo, s katero se soočamo: finančno nestabilnost in brezposelnost, klimatski kaos in izumiranje vrst, fundamentalizem in etnične spore. Prinaša tudi težave na osebni ravni: za večino ljudi na planetu življenje postaja vse bolj stresno, imamo manj časa za prijatelje in družino, ter se soočamo z naraščajočimi pritiski na delovnem mestu.

Film prikazuje, kako globalizacija seje zavračanje lastne kulture, konkurenco in ločevanje; kako strukturno spodbuja širjenje mestnih območij in rast barakarskih naselij; kako uničuje demokracijo. Spoznamo obscenost razsipavanja, ki izhaja iz trgovanja zaradi trgovanja samega; na ravni držav uvažamo skoraj enake količine istega blaga, kot ga izvažamo. Slišimo o samomorih indijskih kmetov; o propadu kultur, ki so temeljile na sožitju z zemljo.

V drugi polovici film Ekonomija sreče ne prinaša le navdiha, ampak tudi praktične rešitve. Zagovarja tezo, da je lokalizacija strateška rešitev z mnogoterimi učinki, ki bi lahko rešili naše najresnejše težave. Film navaja spremembe politike, ki so potrebne, da bi lokalnim podjetjem omogočili preživetje in uspeh. Predstavi nam pobude v skupnostih, ki razvijajo idejo lokalizacije, vključno z urbanimi vrtovi v Detroitu (ZDA) in gibanjem tranzicijskih mest v Totnesu (Velika Britanija). Spoznamo koristi, ki jih prinaša rastoče gibanje za lokalno hrano: obnavlja biotsko raznovrstnost, ter krepi skupnosti in lokalna gospodarstva po vsem svetu.

Vandana Shiva, Bill McKibben, David Korten, Samdhong Rinpoche, Helena Norberg-Hodge, Michael Shuman, Zac Goldsmith, Richard Heinberg, Rob Hopkins in drugi zatrjujejo, da nam podnebne spremembe in konec obdobja poceni nafte puščata le malo izbire: moramo se vrniti na lokalno raven; gospodarstvo, in ne le gospodarstvo, moramo pripeljati nazaj domov. S premikom v tej smeri bomo začeli zdraviti zemljo, in ponovno vzpostavljati tudi lastno dobro počutje. Ekonomija sreče nas vabi, naj obnovimo svojo vero v človeštvo; izzove nas, naj verjamemo, da je mogoče izgraditi boljši svet.

»Kompleten odgovor za vsa vprašanja, ki si jih mogoče postavljate na demonstracijah.« Janez Božič, permakulturni učitelj

»Film je izredno inspirativen, narejen z občutkom, narejen, da s pomočjo le tega naredimo tud našo zgodbo« Marjan Kogelnik, Ekoci

»… poda bistvo, dobro se mi zdi, da pokaže konkretne primere, ki jih ljudje že izvajajo.« Aleš Praprotnik, avtor knjige Denar – nedolžna prevara?

Read Full Post »

Temelji prihodnosti?

Gospodarska kriza se širi že na vsa področja, dnevno poslušamo o zmanjševanju števila zaposlenih, skrajševanju delovnega časa, nujnosti (in priložnosti) racionalizacije v podjetjih.

Se še spomnimo, da se je vse skupaj začelo s finančno krizo? Oziroma, bolj natančno, s »propadom« ene same banke. Ali res lahko ena sama opeka, ki jo izvlečemo iz zgradbe, povzroči, da se zruši cel kompleks?

houseofcards2

Samo v primeru, če je zgradba že zgrajena nestabilno. In če je gradnik zelo pomemben. Verjetno ni potrebno poudarjati, da v tem primeru gre za oboje.

Ključni »gradnik« v tem primeru je denar. Denar se v gospodarstvu smatra kot kri, ki prenaša hranilne snovi po telesu. Je sredstvo, ki omogoča menjavo in tako olajšuje gospodarsko aktivnost. Če v gospodarstvu ni dovolj denarja, je gospodarska aktivnost okrnjena. In ravno to strokovnjaki sedaj napovedujejo in tega se ekonomisti in oblikovalci državne politike najbolj bojijo. Črnoglede napovedi se slabšajo iz tedna v teden, in vsako novo poslabšanje povzroči, da je napoved prihodnji teden še slabša. Trenutne uradne ocene se gibljejo okoli 2-3 let, vendar pa v resnici lahko pričakujemo gospodarsko krizo, ki bo trajala vsaj kakšno desetletje.

Zadnja leta so bila v znamenju »lahkega« denarja (easy money). Banke, ki so glavni kreator denarja, so z lahkoto odobravale kredite, še predvsem v ZDA. Do denarja je bilo lahko priti. Ko so se ljudje zavedli, da je celotna denarna situacija čedalje bolj oddaljena od resničnega sveta, da vsi ti krediti, ki so jih banke odobravale s takšno lahkoto, dejansko nimajo več nobenega realnega kritja, se je ta hišica iz kart sesula. Banke bodo postale previdnejše pri dajanju posojil – kar bo imelo za posledico, da bo v obtoku manj denarja. Zaradi tega bo gospodarska aktivnost okrnjena, podjetja bodo zapadla v težave (vključno z odpuščanjem delavcev, kar bo povzročilo zmanjšanje kupne moči) – in kar bo povratno vplivalo na banke. Celoten sistem deluje prociklično: v času gospodarske rasti je lahko dobiti denar, kar gospodarsko aktivnost še dodatno spodbuja, ko pride do preobrata in recesije pa se spirala odvrti v nasprotno smer.

Ravno to je problem, s katerim se trenutno ukvarjajo vlade in ekonomisti. Vendar pa je večina rešitev, ki jih uvajajo, samo lepljenje obližev in zdravljenje simptomov zelo bolnega sistema. Sistem, ki je že v osnovi izredno nestabilen, pa pravzaprav potrebuje trdnejše temelje. Danes bi morali v prvi vrsti razmišljati o tem, kako bi lahko gospodarstvo in finančni sistem zasnovali na trdnejših, bolj trajnostnih in bolj zdravih temeljih.

Mogoče lahko kak odgovor najdemo že, če malo pobrskamo po preteklosti. Takšen sistem, ki deluje proti-ciklično in na ta način stabilizira gospodarska dogajanja je WIR (Wirtschaftsring-Genossenschaft; ) v Švici. Gre za sistem, ki je bil oblikovan leta 1934, po velikem borznem zlomu leta 1929, zaradi pomanjkanja valut. Je samostojen sistem komplementarne valute in vzajemnega kreditiranja, ki služi majhnim in srednje velikim podjetjem. WIR je zasnovan kot kooperativa, katere namen je spodbuditi člane, da dajo svojo kupno moč na razpolago drug drugemu in ji omogočijo krožiti med seboj, ter na ta način omogočajo svojim članom dodaten obseg prodaje. »Wir« v nemščini pomeni tudi »mi«, kar nas opominja na pomen skupnosti.

WIR banka je neprofitna banka, ki služi interesom strank, ne pa same banke. Gre za izredno stabilen sistem, ki ni nagnjen k propadu, kot trenutni bančni sistem. Tudi v časih splošne gospodarske krize ostaja popolnoma delujoč in blaži padce poslovnih ciklov. Raziskava , ki jo je opravil James Stodder, je pokazala, da prav sistem WIR prispeva kk že pregovorni stabilnosti švicarskega gospodarstva. Vse skupaj se je začelo s 16 člani, dandanes pa šteje več kot 60.000 članov, med katerimi menjava znaša približno 1,65 milijarde CHF letno (leta 2004).

Dejansko se vedno, ko pride do recesije ali gospodarske krize, razmahne uporaba t.i. »komplementarnih« valut . V pomanjkanju denarja, ki bi omogočil menjavo in tekočo gospodarsko aktivnost, se ljudje pričnejo posluževati drugačnih »valut«. Raznolikost valut, ki jih družba uporablja, je med drugim tista, ki pripomore k večji stabilnosti sistema.

Viri:
Wikipedia: WIR Bank
Več o WIR

Opomba: WIR obstaja samo kot računovodski sistem, brez izdanih potrdil. V začetku je bil zasnovan na Gesellovi teoriji »svobodnega denarja« (brez obresti), vendar pa so leta 1952 uvedli obresti.

Read Full Post »

V zadnjem času je veliko govora o trajnostnem razvoju. Nenadoma si vsi prizadevamo za “drugačen razvoj” in način življenja, ki ne bo uničeval narave, ljudi in drugih živih bitij.

Pa se sploh kdaj vprašamo, zakaj si je za “trajnostni razvoj” sploh potrebno prizadevati, se truditi, vlagati napore? Kako to, da ni naš način življenja že sam po sebi usklajen z ohranjanjem naravnih bogastev, upoštevanjem edinstvenih potencialov človeka ter cenjenem bogastva in različnosti življenja? Zakaj je trend v svetu, da se po vseh mestih širijo popolnoma enake restavracije McDonalds in po vseh državah sveta sadijo enako sorto koruze?

Del odgovora se skriva v tem, kako je zasnovan ekonomski ter ožje, denarni sistem. Denar, kot ga uporabljamo dandanes, deluje v točno določeni smeri, ki se “tepe” s trajnostnim razvojem. Pa si to poglejmo malo podrobneje.

Najprej si oglejmo primer iz fizičnega sveta, iz narave. Če imamo 10 evrov in zanje kupimo sadiko drevesa, to drevo posadimo, čez 10 let bo zraslo in bo vredno 100 evrov. Čez 100 let bo to drevo tako veliko, da bo njegova vrednost 1000 evrov. Če imamo drevo, njegova vrednost s časom narašča in to nas spodbuja, da ga ohranjamo, da gledamo dolgoročno.

clip_image001

Ravno obratno pa je z denarjem, ki ga uporabljamo v današnjem času. Ena od glavnih značilnosti današnjega denarnega sistema so obresti in obrestno obrestni izračun. Vsak finančnik vam bo izračunal sledeče: 100 evrov, ki jih imam danes, je danes vrednih 100 evrov, ob npr. 5% obrestni meri pa to pomeni, da je sedanja vrednost tega zneska čez 10 let le 61,39 evrov. Če ga obdržim 100 let, je enako, kot bi danes imel le 7,60 evra. To nas spodbuja, da denar čimprej potrošimo ali pa ga “naložimo” tako, da ne bo izgubljal vrednosti, oziroma nam bo prinašal čimvišji donos. Ta mehanizem ima na naše aktivnosti učinek kot bi si nataknili očala za “kratkoročno” gledanje.

Na ta problem je postala pozorna Margrit Kennedy*, ki je dolga leta poskušala odgovoriti na zgoraj zastavljeno vprašanje: zakaj je trajnostno, okolju prijazno, ekološko obnašanje tako težavno, oziroma praktično nemogoče. Odgovor je našla v tem, kako je zasnovan denarni sistem. Le-ta ima vgrajen mehanizem obresti in obrestnega obrestovanja – ki ima za posledico eksponentno rast, ki pa je sama po sebi nenaravna. Primer eksponentne rasti v naravnem svetu je npr. rakavo tkivo – ki vemo, da s svojo neomejeno rastjo uniči celoten organizem. Na enak način trenutno na tem planetu deluje človek.

Že v preteklosti pa so obstajali tudi drugačni sistemi. Zanimiv je primer iz starega Egipta, kjer so ljudje shranjevali žito v skupnih skladiščih. To žito je bilo s časom vredno vedno manj: žito je propadalo, kvaliteta se je manjšala, nekaj so ga tudi pojedle živali. Na tem principu so nekateri poskušali zasnovati drugačen denarni sistem, ki bi bil bolj usklajen z naravo. Najbolj znan je verjetno Silvio Gesell, ki je predlagal uporabo ležarin (“demurrage”), katerih učinek je ravno nasproten kot učinek obresti. Če obresti povzročijo, da gledamo zelo kratkoročno, potem ležarine spodbujajo dolgoročno gledanje:

clip_image002

Članek, ki na zelo preprost način opiše način delovanja ležarin in poda zelo uspešen poskus uporabe le-teh je prav tako objavljen na Internetu: Čudež tirolskega župana.

* Dr. Margrit Kennedy je avtorica knjige “Interest and Inflation Free Money”, nekaj njenih razmišljanj je najti tudi na njeni internetni strani v nemškem in angleškem jeziku. Trenutno se angažira pri vzpostavljanju drugačnih – regionalnih denarnih sistemov (Regiogeld) pretežno v Nemčiji.

Read Full Post »


Ali vrh G20 v Washingtonu lahko najde rešitev za finančno krizo in gospodarsko recesijo?

Še pred nekaj meseci skoraj nihče ni razmišljal o možnosti, da bi prišlo do finančne krize, razen nekaj redkih posameznikov, ki so – z globljim vpogledom v samo strukturo finančnega sistema – krizo že nekaj let pričakovali in napovedovali.

Kljub poskusom vlad, da bi preprečili najhujše, je danes, nekaj tednov kasneje, finančna kriza izraz, ki smo se ga že navadili v naslovih člankov. Privajamo pa se tudi temu, da se pričenja gospodarska kriza oz. recesija.

Prav te dni so se v Washingtonu srečali voditelji G20 ter se dogovarjali o ukrepih proti sedanji finančni krizi in preprečevanju njene ponovitve. Pred srečanjem je bilo v medijih celo govora o postavljanju zasnov za ‘novi Bretton Woods’. Ob tem je mogoče najbolje najprej pogledati, kaj je pravzaprav bil Bretton Woods – in kaj je prinesel.

Bretton Woods (1944)

Proti koncu druge svetovne vojne so številne države, ki so še pomnile gospodarsko krizo iz leta 1931, bile mnenja, da bi se narodi morali posvetovati in se dogovarjati o spremembah na mednarodnem denarnem trgu, ki imajo vpliv na ostale. Prakse, za katere se vsi strinjajo, da so škodljive za dobrobit sveta, bi morale biti prepovedane in druga drugi bi naj pomagale premagati kratkotrajne težave.

Namen konference v Bretton Woods-u leta 1944 je bil vzpostaviti sistem pravil, institucij in postopkov za urejanje mednarodnega monetarnega sistema. Ustanovili so Mednarodni denarni sklad (IMF – International Monetary Fund) ter Mednarodno banko za obnovo in razvoj (IBRD – International Bank for Reconstruction and Development), ki je zdaj ena od petih institucij World Bank Group.

Dogovor je zajemal sistem konvertibilnih valut, fiksnih menjalnih tečajev ter proste trgovine. Države članice so bile obvezane vzpostaviti pariteto svojih državnih valut v odnosu do zlata (»peg«) ter vzdrževati menjalne tečaje znotraj odstopanja v višini 1% s posredovanjem na denarnih trgih (s prodajo ali nakupom drugih valut). Hkrati so se ZDA ločeno obvezale vezati dolar na zlato po tečaju 35 ameriških dolarjev za unčo zlata. Po tem tečaju so tuje vlade in centralne banke lahko zamenjale dolarje za zlato.

Ker je bila glavna rezervna valuta ameriški dolar, je to v praksi pomenilo, da so druge države določale tečaje svojih valut v odnosu do dolarja, ter, ko je bila vzpostavljena konvertibilnost, prodajale dolarje, da so ohranjale menjalne tečaje znotraj odstopanja v višini 1%. Tako je dolar prevzel vlogo, ki jo je v mednarodnem denarnem sistemu prej opravljalo zlato – in dodatno pridobil na moči v sistemu svetovnih valut.

Politična osnova brettonwoodskega sistema sta bili koncentracija moči v majhnem številu držav ter prisotnost prevladujoče sile (ZDA), ki je bila pripravljena in zmožna prevzeti vodilno vlogo v svetovnih monetarnih zadevah.

Prekinitev zlatega kritja

V začetku 70. let, ko je vojna z Vietnamom pospeševala inflacijo, so ZDA imele tako proračunski kot trgovinski deficit (slednjega prvič v 20. stoletju). Do ključnega trenutka je prišlo leta 1970, ko se je odstotek kritja v zlatu zmanjšal s 55% na 22%. Neoklasični ekonomisti so mnenja, da je to predstavljalo točko, ko so ljudje izgubili zaupanje v ZDA, da bodo zmanjšale svoj proračun in trgovinski primanjkljaj.

Leta 1971 so ZDA tiskale čedalje več dolarjev in jih pošiljale v tujino za plačilo vojnih stroškov in privatnih investicij. 15. avgusta 1971 je predsednik Nixon enostransko objavil 90-dnevni nadzor nad plačami in cenami, 10% dodatni davek na uvoz, ter, kar je najbolj pomembno, »zaprl zlato okno«, kar je pomenilo, da dolar ni bil več zamenljiv za zlato, razen na odprtem trgu. To odločitev je sprejel brez posvetovanja s člani mednarodnega denarnega sistema, ali celo lastnega ministrstva za zunanje zadeve.

Sistem, katerega zasnova se je začela z dobro namero, se je prevesil v razlog za današnjo nestabilnost finančnega sistema in vpliv, ki ga ima dogajanje v ZDA po vsem svetu. Iz zgoraj navedenih dejstev se lahko naučimo marsikatero lekcijo za prihodnost.

In kaj se dogaja danes?

V preteklih dneh so se v Washingtonu sestali voditelji G20 – 20 največjih svetovnih gospodarstev. Ali je to res zagotovilo, da bodo našli rešitev, ki bo najboljša za vse? Tudi če imajo to namero, se verjetno težje vživijo v gospodarstvo kake manj razvite države. In globalna kriza bo najbolj prizadela ravno države, ki so najšibkejši partnerji v svetovnem gospodarstvu.

Sestanek je bil v Washingtonu, in ne v okviru Združenih narodov, ki so ponudili, da bi srečanje gostili. Zakaj je Bush tako pohitel, da se je zasedanje zgodilo v zadnjih dneh njegovega predsedovanja? Vemo, da je v času svojih mandatov močno uveljavil glas kapitala. In kljub temu, da smo navadni ljudje mnenja, da Busha nihče ne more resno jemati, ga očitno poslušajo voditelji gospodarsko najmočnejših držav na svetu in mu je tudi tokrat uspelo uveljaviti svoje ideje. Vprašanje je, ali mu zaupamo?

Zdaj je nastopil trenutek, ko moramo začeti glasno govoriti o tem, kaj želimo navadni ljudje. Zdaj se postavljajo temelji ekonomije nove dobe . In hočeš-nočeš, ekonomija prežema vsa področja naših življenj. Ne moremo in ne smemo je več prepuščati samo ekonomistom, saj se tiče prav vsakega posameznika. Naj se zasliši tudi naš glas, v kakšnem svetu želimo živeti v prihodnosti.

Viri:
Marjana Kos: Denar in zlato
Marjana Kos: Dancing with Money; magistrska naloga, avgust 2006

Read Full Post »

Manjša in manj razvita gospodarstva se pogosto obračajo navzven v iskanju rešitev za probleme z brezposelnostjo, pomanjkanjem denarja za razvoj ipd. Prav tako v lokalni skupnosti pogosto iščemo zunanjega ‘dobrotnika’, ki bo pristopil in rešil probleme. Ogromno energije in sredstev vložimo v pritegovanje investicij, velikih delodajalcev, mednarodne pomoči tujih agencij in svetovalcev visokega profila. Rešitev je »tam zunaj«. Celo v premožnih področjih smatrajo investicije od zunaj kot osnovni način, kako doseči gospodarsko rast.

Vendar pa se pogosto ne zavedamo bolj daljnosežnih posledic takega »razvoja«. Poglejmo preprost primer, ki ga navaja New Economics Foundation iz Londona, in ki se je ponovil v številnih angleških mestih:

Zamislimo si, da se na obrobju mesta, na veliko veselje prebivalcev, odpre supermarket.

Le-ti so navdušeni zaradi dodatne ponudbe, saj zdaj lahko poleg mestnega centra kupujejo tudi v novi trgovini. Predpostavimo, da se polovica prebivalcev odloči tretjino svojih nakupov opravljati v supermarketu. Čeprav večina prebivalcev še vedno vsaj deloma kupuje v mestnem centru, se prihodki le-tega zmanjšajo za 16,7% – kar je dovolj, da začnejo trgovine umirati. Ko se prične zapiranje trgovin, mestno jedro postaja manj in manj zanimivo za nakupe, in vedno več ljudi prične nakupovati v supermarketu.

To kaže na perverznost tržne dinamike: izguba mestnega jedra je izguba za celotno skupnost, ki je ni želela niti ena oseba. A vendar je to predvidljiva posledica odločitve, da postavimo supermarket izven mestnega centra. Gre za problem skupinske akcije, primer razumnega obnašanja posameznikov, ki skupaj tvorijo družbeno nerazumen in neželen izid.

Zato je pri sprejemanju odločitev potrebno oblikovati bolj celostno politiko, ki bo zaščitila in ohranila, ali pa spodbudila razvoj tistih vidikov lokalne infrastrukture, za katere domačini menijo, da so najpomembnejši.

Pri nam lahko pomaga zavedanje o nekaterih osnovnih dejstvih v gospodarstvu (1):

1. Veliko večino novih delovnih mest ustvarjajo majhna in srednje velika podjetja, ne veliki delodajalci.

2. Novi trgi, delovna mesta, kapital, tehnologija in gospodarski razvoj se ustvarjajo ko mesta/kraji pričenjajo proizvajati blago in storitve, ki so jih prej zagotavljali oddaljeni izvozniki (dobavitelji).

3. V 21. stoletju so v porastu majhne, hitre, inovativne, podjetniške iniciative, medtem ko so številni veliki proizvajalci, ki so prevladovali v gospodarstvu 19. in 20. stoletja, v upadu.

4. Ustvarjanje dolgoročnega lokalnega blagostanja in gospodarske varnosti je odvisno od lokalnega lastništva proizvodnih kapacitet; preprosto prejemanje plač za zaposlene, medtem ko se dobički izvažajo (odtekajo) v oddaljene centre korporacij, oropa lokalno gospodarstvo kapitala, ki ga le-to potrebuje za uspeh.

5. Pretirano zanašanje na izvozno usmerjen razvoj bo spodkopalo dolgoročno gospodarsko zdravje skupnosti. Enako pozornost je treba posvetiti lokalnim potrebam in trgom. Prav tako lahko skupnosti, ki razvijejo lokalne sisteme menjave in zmanjšajo odvisnost od nacionalne valute, zvišajo dolgoročno lokalno ustvarjanje blagostanja.

6. Podjetja, ki niso v lokalni lasti, so mnogo manj občutljiva na potrebe skupnosti in na ekološke pogoje, ter lahko skupnosti naredijo ranljive za nenadne padce, ko veliki delodajalec, ki je v zunanji lasti ali upravljanju, zmanjša obseg poslovanja ali preneha z delovanjem.

zapisano: avgust 2007

Read Full Post »

Ali imate tudi vi kdaj občutek, da je s tem našim svetom nekaj narobe? Da so stvari postavljene na glavo?


Proizvajamo na tone stvari, ki jih nihče ne potrebuje, nato pa ljudi poskušamo prepričati, da njihovo življenje ne bo izpolnjeno brez teh stvari. V tem svetu razlitje nafte ter odpadki, ki jih vsakodnevno zavržemo, prispevajo k rasti bruto družbenega proizvoda, babica, ki varuje svojega vnučka, ter zelenjava, ki jo pridelamo na lastnem vrtu, pa ne. Na stotine otrok umirajo od lakote, medtem ko ima na drugem koncu planeta čedalje več ljudi resne probleme z debelostjo, bulimijo (goltanje in bruhanje hrane); ljudje umirajo fizično in psihično.

Se kdaj vprašamo, kako je to mogoče? Morda je najbolj zaskrbljujoče to, da se skoraj več ne zavedamo teh absurdov, ki so popolnoma v nasprotju z zdravo pametjo, ter jih jemljemo kot neizogibno dejstvo.

Se sploh še kdaj vprašamo, v kakšnem svetu bi radi živeli?

Kako bi bilo, živeti v svetu, kjer ne bo šlo za to, koliko zaslužimo, ampak ali počnemo to, kar nas veseli; kjer so ljudje okoli nas srečni in ustvarjalni in stvari, ki nas obkrožajo, narejene z ljubeznijo? Vemo, da to, kar vnašamo v svoje telo, vpliva na naše zdravje in počutje. Ne samo hrana, vsi takšni predmeti, ljudje in kraji vibrirajo z višjo energijo.

Skupaj lahko ustvarimo takšen svet. Ekonomijo lahko postavimo na novih temeljih.

Beseda »ekonomija« izvira iz grške oikos: dom, družina in okolje na splošno, ter nomos: zakon, pa tudi vodenje, upravljanje ter skrbništvo; za stare Grke je bila ekonomija torej “vodenje in upravljanje domačega okolja, v skupno dobro vseh družinskih članov”. Ali se v tem domu, ki nam je zaupan v oskrbo, »sposojen od naših vnukov«, da se na njem igramo in učimo, plešemo svoj ples – ali se na tem planetu obnašamo kot dobri gospodarji? Ali se do svojih bratov v tem domu obnašamo tako, kot si vsako živo bitje zasluži?

Ekonomija nove dobe bo zasnovana na pravičnosti, sodelovanju, enakopravnosti, ustvarjalnosti. Takšna ekonomija ustvarja ljudem in okolju prijazen svet, kjer so ljudje pomembnejši kot stvari in roki. Nauči nas častiti letne cikle, ne pa poskušati ustvariti večno poletje, da bi gojili na videz popolne jagode in paradižnik brez okusa. Ekonomija nove dobe je celostna, ne ustavi se pri materialnem, temveč nas popelje onkraj preračunljivega razuma in nauči poslušati s srcem.

les-4-elementsV središču ekonomije nove dobe je življenje: človek, narava in vsa njena bitja, ter bitje na katerem živimo, planet Gaia. Vpeta je v okolje, v katerem živimo, med ognjem sonca nad nami, trdnostjo zemlje, ki nas podpira, božanjem vetra, očiščeni od osvežujoče energije vode. Ko se povežemo z drugimi bitji, ki ta planet delijo z nami, se dotaknemo tistega miru globoko v nas, po katerem hrepenimo, ki ga včasih zaslutimo v iskrivem pogledu in začutimo v srcu, ko »odložimo prtljago«.

Pogosto se nam zgodi, da se zavemo kako ‘narobe’ smo živeli, šele ko zbolimo, ko se poruši naš notranji sistem. Zdaj je problem našega napačnega življenja že tako obsežen, da je zbolel cel planet, Gaia. Njen notranji nemir se odraža v orkanih, potresih, sušah in poplavah.

Svet, v katerem živimo, odseva naš notranji kaos, vse naše strahove in bojazni. Kako pogosto živimo po liniji najmanjšega odpora, se odločamo za cenejšo ali lažjo izbiro? Sveta nihče ne bo spremenil namesto nas, mi vsi skupaj ga moramo spremeniti s svojimi odločitvami. Ključnega pomena v ustvarjanju drugačnega sveta je osebna odgovornost in integriteta vsakega posameznika.

Začeti moramo pri sebi, počistiti pred svojim pragom, urediti svoje odnose. Stvari lahko spremenimo samo v fizičnem svetu. Za tiste, ki še vedno prosi(m)o Boga za pomoč, morda bi se morali večkrat spomniti, da Bog ne more storiti za nas, kar ne more narediti skozi nas.

zapisano: julij 2007

Read Full Post »