Feeds:
Posts
Comments

Archive for the ‘O denarju malo drugače’ Category

Članek, v katerem sem strnila podatke iz večih predhodno objavljenih tekstov, je bil izdan v reviji DIALOGI 1-2 2010

IZVLEČEK
Komplementarne valute so močno orodje za krepitev gospodarske trdnosti določenega socialnega sektorja ali geografsko omejene regije. Ustvarjajo dodatno likvidnost v glavnem za socialne, kulturne in ekološke programe, pogosto ne da bi davkoplačevalce ali vlado obremenjevale z dodatnimi stroški. K večji stabilnosti gospodarstva lahko med drugim pripomore raznolikost valut, ki jih družba uporablja.

Smeti, ki niso smeti
Curitiba je bila še pred 40 leti nerazvito mesto na jugu Brazilije, kamor se je priseljevalo na tisoče ljudi s podeželja in preplavljeno je bilo z barakarskimi predmestji (‘favelas’), zgrajenimi pretežno iz kartona in valovite kovine. Največji problem pa so bile smeti, ki so se kopičile, zaradi česar so se zaredili glodavci in izbruhnile razne bolezni. Smetarski avtomobili niso mogli peljati po ulicah, saj niso bile dovolj široke zanje. Mesto pa ni imelo denarja, da bi se problema odpadkov lotil na običajen način, z buldožerji in grajenjem cest.

Vendar so našli rešitev: na ulice na obrobju favel so postavili velike smetnjake. Kdorkoli je prinesel vrečko smeti, je dobil žeton za avtobus. Za papir in karton so ljudje dobili plastične žetone, ki so jih lahko zamenjali za pakete s hrano ali sezonsko sveže sadje in zelenjavo. Dodaten program je omogočil, da so šolarji v zameno za smeti dobili zvezke. Otroci so soseske hitro očistili smeti. Avtobusne žetone so starši uporabili za pot v center mesta, kjer so lažje našli delo, kmalu pa so jih kot plačilno sredstvo sprejemali tudi na tržnicah in v zameno za hrano.

Rezultati tega projekta govorijo sami zase (Lietaer & Belgin 2003, 19-22):
“V treh letih je več kot 100 šol zamenjalo 200 ton smeti za 1,9 milijona zvezkov. Samo z recikliranjem papirja je mesto prihranilo količino papirja, za katero bi bilo treba posekati 1.200 dreves na dan. Sčasoma se je vključilo več kot 70% gospodinjstev. 62 revnejših sosesk je zamenjalo 11 tisoč ton smeti za skoraj milijon žetonov in 1.200 ton hrane. Prihodek od recikliranja odpadkov se uporablja za socialne programe.

Med letoma 1975 in 1995 je bila rast domačega proizvoda v Curitibi za približno 75% višja kot v zvezni državi Parana, in 48% višja kot v celotni Braziliji. Povprečen prebivalec Curitibe je imel plačo v višini približno 3,3 krat minimalne plače v državi, vendar pa je njegov skupen prihodek vsaj še za 30% višji od tega (torej približno 5-kratnik minimalne plače). Teh dodatnih 30% izvira neposredno iz netradicionalnih denarnih oblik, kot je npr. hrana v zameno za smeti. Medtem ko si vpliv na človekovo dostojanstvo, čas, ponos in zaupanje v prihodnost teh ljudi lahko le zamišljamo.”

VLOGA DENARJA

Denar je izredno pomemben dejavnik tako v življenju vsakega posameznika, kot tudi v gospodarstvu in ekonomski politiki. Je nujno potreben, saj razpoložljivost denarja omogoča ekonomsko aktivnost, in nasprotno, le-ta je lahko okrnjena, če ni dovolj denarja, ki bi omogočil menjave.

V svetu se danes uporablja pretežno en tip denarja, t.i. nacionalni denar. Zlasti v nedavni finančni krizi se je pokazala nestabilnost tega denarnega sistema, še zdaleč pa to ni edini primer. Lietaer (2006, 33) navaja, da je bilo “v zadnjih treh desetletjih 169 monetarnih kriz in 93 bančnih kriz v 130 različnih državah”. Ta sistem tudi deluje prociklično: v času gospodarske rasti je lahko dobiti denar, kar gospodarsko aktivnost še dodatno spodbuja, ko pride do preobrata in recesije pa nastopi pomanjkanje denarja, ki posledično še bolj hromi gospodarsko aktivnost.

Denar v družbi opravlja različne funkcije, glavne so menjalno in plačilno sredstvo, mera vrednosti ter hranilec vrednosti (sredstvo varčevanja).

Douthwaite (1999, uvod) opozarja, da so lahko v nekaterih okoliščinah osnovne funkcije denarja med sabo v nasprotju, zlasti to velja za funkciji menjalnega sredstva in hranilca vrednosti. Na primer, če se cene hitro dvigujejo, denar postane slab hranilec vrednosti in ljudje ga porabijo kakor hitro je mogoče, kar povratno vpliva na še hitrejše dvigovanje cen. Douthwaite zato meni, da bi se država morala vprašati, ali lahko pričakuje, da bo vse tri funkcije denarja primerno zadovoljila z uporabo samo ene oblike denarja.

V zgodovini lahko zasledimo, da se vedno, ko pride do recesije ali gospodarske krize, razmahne uporaba t.i. “komplementarnih” valut . V pomanjkanju denarja, ki bi omogočil menjavo in tekočo gospodarsko aktivnost, se ljudje pričnejo posluževati drugačnih sistemov menjave. Komplementarne valute izboljšujejo splošno gospodarsko zdravje skupnosti, ter lahko pomagajo omogočiti tudi najbolj marginalnim članom skupnosti, da pridobijo sredstva za življenje.

WIR

V Švici so po velikem borznem zlomu 1929, ki mu je sledilo pomanjkanje valut, zasnovali WIR (Wirtschaftsring-Genossenschaft), samostojen sistem komplementarne valute in vzajemnega kreditiranja, namenjen majhnim in srednje velikim podjetjem. Osnovan je kot kooperativa, katere namen je spodbuditi člane, da dajo svojo kupno moč na razpolago drug drugemu in ji omogočijo krožiti med člani, s čimer jim omogočajo dodaten obseg prometa.

Raziskava, ki jo je opravil James Stodder (2005), je pokazala, da “je gospodarska aktivnost tega sistema menjave proti-ciklična, torej narašča in pada v nasprotni smeri, kot se giblje poslovni cikel”. Na ta način stabilizira gospodarska dogajanja in prispeva k že pregovorni stabilnosti švicarskega gospodarstva.

Ob vzpostavitvi leta 1934 je sistem štel 16 članov, leta 2003 jih je bilo že več kot 70.000, obseg menjave med njimi pa je znašal približno 1,65 milijarde CHF (Stodder 2005). WIR deluje izključno kot računovodski sistem, brez izdanih potrdil. V začetku je bil zasnovan na Gesellovi teoriji “svobodnega denarja”, leta 1952 pa so uvedli obresti.

SVOBODNI DENAR IN LEŽARINA

Številne iniciative še do današnjih dni črpajo iz argumentov Silvia Gesella (1906) za uvedbo “svobodnega denarja” ter prepoved obresti, za katere je trdil, da so glavna patološka značilnost kapitalizma. Dober denar mora po njegovem mnenju “omogočiti menjavo blaga, jo pospeševati ter poceniti”. Svoboden denar je tako lahko le denar, ki izgublja vrednost – predlagal je približno 5% letno – na račun tistega, ki denar zadržuje. V ta namen si je zamislil sistem “ležarin” , ki predstavljajo strošek posedovanja denarja in so ključni element številnih alternativnih valut.

Wörgl

Eden od najuspešnejših poskusov sega v leto 1932. V avstrijskem mestecu Wörgl je brezposelnost dosegla 30% stopnjo, občina pa je bila na robu bankrota. Mestni svet se je na osnovi Gesellove teorije odločil izdati “delavska potrdila”, ki so imela pri banki kritje s pravimi avstrijskimi šilingi. S potrdili so financirali projekte kot so popravila cest, gradnja mostu, namestitev uličnih svetilk ter druga komunalna del. Z novoustvarjenim denarjem so plačali delavce, kupili material, sprejemali so ga v mestnih trgovinah in pri lokalnih obrtnikih, z njimi pa je bilo mogoče plačati tudi dajatve občini. (Radej 2009)

Vsak mesec je bilo na potrdila treba prilepiti kolek v vrednosti 1% bankovca. Ta “ležarina” deluje kot negativna obrestna mera in s tem spodbuja kroženje denarja. Ljudje so potrebne nakupe skušali opraviti čim prej in potrdila uporabiti še pred koncem meseca: denar se je stekal v trgovine in k obrtnikom, ki so z njim plačali svoje davke – nekateri celo vnaprej. Zaradi tega je ta brezobrestni denar krožil nekajkrat hitreje kot običajni denar, in ista količina denarja v obtoku je omogočila večji obseg gospodarske aktivnosti. Stopnja brezposelnosti je v enem letu padla za četrtino (Kennedy 1995, 38-43).

Claude Bourdet, ki je Wörgl obiskal leto dni kasneje, je poročal:
“Avgusta 1933, eno leto po začetku tega poizkusa, sem poiskal Wörgl. Nepristransko moram priznati, da uspeh meji na čudež. Po razkopanosti znane ulice so sedaj kot avtoceste. Občinska hiša, krasno prenovljena, je vila z geranijami. Novi betonski most nosi napis: ‘Sezidan s svobodnim denarjem leta 1933’. Vsi delavci so navdušeni privrženci svobodnega denarja. V vseh trgovinah jemljejo delavska potrdila pod istimi pogoji kot uradni denar.”

Wörglska izkušnja je pritegnila mnogo zanimanja in številna mesta so se pripravljala na uvedbo podobnih sistemov, tako v Avstriji in drugod po Evropi kot v ZDA, kjer je sistem kolekov populariziral znani ekonomist Irving Fisher. A avstrijska centralna banka je vložila tožbo in septembra 1933 je tirolsko sodišče prepovedalo delavska potrdila, češ da so pravi denar in poskus so morali ukiniti.

LOKALNI DENAR

Thomas Greco, strokovnjak na področju komplementarnih valut v svoji študiji ‘čudeža v Wörglu’ (2002) meni, da je sistem ležarin le malo pripomogel k uspešnosti poskusa ter da bi bili rezultati podobni tudi brez ležarin. A prepričan je, da:

“je to dodatno sredstvo menjave imelo pomemben vpliv na izboljšanje ne le finančnega stanja lokalne oblasti, ampak tudi na lokalno poslovno klimo in splošno dobrobit. Ni dvoma, da so Wörglski bankovci, kot lokalna valuta, ki je bila sprejeta le v lokalnem gospodarstvu, koristila le-temu, saj jih v nasprotju z uradno valuto ni bilo mogoče uporabiti za plačilo izven skupnosti.”

Iz podobnih razlogov se iniciative za uporabo alternativnih valut v zadnjih letih širijo po vsem svetu in čedalje več ljudi se odloča za podporo takšnim projektom. Nekateri sistemi temeljijo na izmenjavi ‘uslug’ , pri čemer je merska enota ura opravljenega dela. T.i. LETS sistemi in časovne banke ponavadi ne uporabljajo tiskanega ‘denarja’, a tudi uporaba fizičnih ‘bankovcev’ ima svoje prednosti.

Mnogi sistemi temeljijo na brezobrestnem denarju (pogosto imajo kritje v nacionalni valuti), z ali brez ležarine. V Angliji se lokalne valute širijo v okviru iniciative tranzicijskih mest (Transition Towns), ki ima začetke v letu 2005 v Totnesu. V tem trenutku imajo svojo valuto že štiri lokalne skupnosti, v prepričanju da je pri soustvarjanju skupnosti, v kakršni bi si želeli živeti, eden od ključnih dejavnikov krepitev lokalnega gospodarstva in samozadostnosti, k čemur lahko pripomore tudi lokalna valuta.

V Nemčiji je v okviru iniciativ regionalnega denarja (Regiogeld) vzpostavljenih že 28 valut, 39 jih je v nastajanju . Najuspešnejši med njimi je ‘kimgauer’, ki ga je zasnoval učitelj na waldorfski šoli v bavarskem mestu Chiemgau z namenom povezati šolo z lokalnimi podjetniki. Po petih letih je v shemo vključenih 600 trgovin, lokalov, kot tud lekarne, pekarne in podjetja v regiji, v letu 2008 pa so ustvarili promet 3 milijone evrov.

Komplementarne valute idejo in namen pogosto prenašajo že s svojim imenom ali sporočili na bankovcih

Lokalni multiplikator

Osnovna ideja lokalnih valut je, da preprečijo ‘odtekanje’ denarja iz lokalne skupnosti. Denar, ki je potrošen v trgovinah velikih multinacionalk, ponavadi odteče naprej kot plačilo oddaljenim dobaviteljem ter kot dobiček lastnikov kapitala. V izredno nesamozadostnih skupnostih, kot so recimo indijanski rezervati v ZDA, so ugotovili, da 75% denarja odteče iz skupnosti v roku 48 ur – za plačilo storitev izven skupnosti ali za nakupe v supermarketih, od koder denar odteka v oddaljeno centralo trgovske mreže (Boyle 2003).

Denar, ki je potrošen pri lokalnih proizvajalcih in trgovcih, omogoči zaslužek več ljudem v takšni skupnosti, saj naredi več ‘krogov’ v lokalnem gospodarstvu: v ekonomiji je učinek znan kot lokalni multiplikator. Poslanec kraja Stroud v Angliji, ki je pred nekaj meseci uvedel svoj ‘Stroud funt’, ocenjuje da “vsak tako potrošen funt ustvari 4 funte gospodarske aktivnosti. Več denarja kot porabimo za lokalne proizvode, hitreje si bo naše gospodarstvo opomoglo”.

Lokalni denar tako spodbuja lokalno gospodarstvo, razvoj domačih podjetij, trgovanje z lokalnimi proizvodi (s čimer skrajšuje dobavno verigo od proizvajalca do potrošnika) in storitvami, ter predstavlja temelj za širši lokalni razvoj. S krepitvijo gospodarske aktivnosti znotraj skupnosti omogoča ustvarjanje novih delovnih mest ter takšno skupnost hkrati ščiti pred učinki recesije.

Zaradi svoje vloge pri krepitvi lokalne skupnosti – ne samo v smislu gospodarskih kazalnikov, ampak tudi zaradi ustvarjanja in krepitve povezav in odnosov med ljudmi v skupnosti – so te valute pogosto poimenovane tudi ‘valuta skupnosti’. Skupnost, ki jo združuje skupen cilj, je predpogoj za uvedbo komplementarne valute. Le-ta pa posledično tudi pomaga, v različnih pogledih, krepiti skupnost, ki takšno valuto uporablja.

JAPONSKA RAZNOLIKOST

Komplementarne valute so valute z “vgrajenim ciljem”. Številne so zasnovane kot lokalne valute, z namenom krepitve lokalne skupnosti, predvsem v gospodarskem smislu. Vendar pa razmišljanje o možnostih, ki jih ponujajo komplementarne valute, ni omejeno le na ta vidik. Raznolikost valut, ki jih družba uporablja, je med drugim tista, ki pripomore k večji stabilnosti gospodarskega sistema.
Japonska je doživela gospodarsko krizo (ki jo je sprožil padec na trgu nepremičnin, sledil pa je borzni zlom) že v letu 1990. Recesija, ki je sledila, je trajala več kot 15 let. Lietaer in Belgin (2006, 100-107) menita, da “japonska kriza” morda ni bila osamljen primer, temveč simptom strukturnega zloma svetovnih razsežnosti, ki je pač najprej zadel Japonsko. Danes je Japonska država z največ sistemi komplementarnih valut na svetu (konec leta 2003 je imela okoli 600 sistemov). Hkrati ima tudi največjo raznolikost tovrstnih valut.

Do leta 1995 je večina Japoncev verjela, da bodo po nekaj težkih letih stvari šle na boljše, kot v vsakem drugem poslovnem ciklu. Poskusili so z vsemi konvencionalnimi rešitvami za ponoven zagon gospodarstva: nizkimi obrestnimi merami (ki so padle vse do nič), davčnimi ugodnostmi, Keynesijanskimi spodbudami preko javnih del ter poskusom spodbuditi potrošnjo s sistemom kuponov. Noben ukrep ni prinesel pričakovanih rezultatov in socialne posledice so bile pogubne, tudi v dobesednem pomenu: številni moški, ki so imeli na skrbi družino, so zaradi finančnega pritiska delali samomore, ko ob izgubi službe ali nižji plači enostavno niso več zmogli odplačevati hipotek.

Vedno več ljudi, v vladnih kot tudi nevladnih krogih, je tako začelo iskati nekonvencionalne rešitve. Prišlo je do pravega razcveta ‘lokalnih’ valut na različnih področjih. Minister za gospodarstvo, Takeo Hiranuma, je vladno podporo komplementarnim valutam pojasnil z besedami: “Uporaba komplementarnih valut lahko pomaga končati dolgotrajno deflacijo japonskega gospodarstva, s tem ko zagotovi različna dodatna denarna sredstva na lokalnih ravneh.”

Fureai kippu

Sistem Fureai kippu, ki se uporablja v socialne namene na področju zdravstvene nege, se na kreativen način loteva problema starajočega prebivalstva. Japonska ima najhitreje starajočo populacijo na svetu. Več kot 1,8 miljona Japoncev dnevno potrebuje pomoč in ocenjuje se, da se bo njihovo število podvojilo v naslednjih desetih letih. Hkrati so se mladi odselili od doma v precej večjem številu kot v prejšnjih generacijah.

Države so običajno pred dilemo: držati obljube upokojencem za ceno finančnega bankrota ali postopno zmanjševati podporo ostarelim na raven razpoložljivih sredstev. Na Japonskem pa so se problema lotil drugače. V okviru sistema Fureai Kippu posamezniki pomagajo starejšim ali hendikepiranim osebam z nego, ki je japonski nacionalni sistem zdravstvene nege ne pokriva: storitve na njihovem domu povezane s prehrano ali dnevno kopeljo (ki je na Japonskem ritual), pomoč pri nakupih ali pripravi hrane, branje slepim. Te elektronske “kartice” se vplačajo v računalniški varčevalni račun osebe, ki je storitev opravila.

Obračunska enota Fureai Kippu je ura dela. Za različne storitve se uporabljajo različne stopnje: ena ura nakupovanja ali branja znese dobropis enega Fureai Kippu, pomoč pri osebni negi je vrednotena z dvema Fureai Kippu za vsako opravljeno uro dela. Zbrane dobropise lahko posameznik hrani za lastno uporabo v prihodnosti, ali pa jih prenese na drugo osebo po svojem izboru – običajno so to starši ali član družine, ki živi v drugem delu države in potrebuje podobno pomoč. Trenutno v sistemu sodeluje okoli 400 neprofitnih organizacij, ki izdajajo in izmenjujejo Fureai Kippu.

Ker imajo ostareli pomoč na lastnem domu, se čas, ko se morajo preseliti v domove za ostarele, znatno odloži. Prav tako je krajši čas, ki ga preživijo v bolnišnicah. Vse to zniža stroške družbe za oskrbo ostarelih, pri tem pa dejansko izboljša kvaliteto njihovega življenja. Ostarelim so ljubše storitve, ki so jih deležni v okviru Fureai Kippu, kot tiste, ki jih plačajo z jeni “ker je odnos drugačen, bolj oseben”.

Sistem Fureai kippu tako ustvarja tok resursov, ki za svoje delovanje ni odvisen od vladnih subvencij ali administracije, dragega zavarovanja ali celo nacionalne valute. Prenosljivost dobropisov mu daje vlogo menjalnega sredstva na področju oskrbe ostarelih: je specializirana komplementarna valuta, ki deluje vzporedno z nacionalno valuto.

KAJ JE PRAVZAPRAV DENAR?

Običajno je naše razmišljanje o denarju omejeno na denar, ki smo ga vajeni uporabljati. Samo ena oblika denarja pa ne more najučinkoviteje zadovoljiti najrazličnejših potreb v družbi. Komplementarne valute so običajno usmerjene v doseganje določenega cilja, s tem da povezujejo potenciale, ki so v družbi neizkoriščeni, s potrebami, ki niso zadovoljene. Tako omogočajo dodatno aktivnost, ki pogosto ne bi bila mogoča zaradi pomanjkanja denarja, ter prispevajo k kvalitetnejšemu, kreativnejšemu in bolj izpolnjenemu življenju ljudi.

Pojem denarja smo pojasnili s funkcijami, ki jih opravlja, nismo pa odgovorili na vprašanje, kaj denar pravzaprav je. Lietaer je postavil definicijo, da je: “denar dogovor, znotraj neke skupnosti, da neko stvar uporablja kot plačilno sredstvo.” (Lietaer & Belgin 2006, 45).

– dogovor o denarju je družbena pogodba – podobno kot zakonska zveza ali poslovni dogovori – ki jo je mogoče skleniti formalno ali neformalno, svobodno ali pod prisilo, zavestno ali nezavedno. Večina ljudi se ni zavestno strinjala z obliko denarja, ki ga uporabljamo, ter tudi ne razmišlja o njegovi naravi. Preporosto ga uporabljamo in s tem nezavedno vstopamo v neizgovorjen dogovor z vlado, bančnim sistemom ter vsemi ljudmi, s katerimi opravljamo poslovne transakcije in podobne aktivnosti.
– denar kot dogovor vedno velja samo znotraj določene skupnosti. Le-ta je lahko majhna skupina prijateljev, lahko je nacionalna država ali svetovna skupnost. Nekateri dogovori o denarju veljajo le določeno obdobje, drugi trajajo stoletja.
– glavna funkcija, ki določeno stvar pretvori v valuto pa je njena vloga menjalnega sredstva. Lietaer meni, da so ostale funkcije sekundarne, saj so v zgodovini obstajale učinkovite in funkcionalne valute, ki niso opravljale nekaterih ali vseh ostalih vlog.

Lietaer tako poudarja dejstvo, ki bi se ga veljalo zavedati tako v zvezi z denarjem kot tudi z vzpostavljanjem komplementernih valut (Lietaer & Belgin 2006, 46): “Denar, ki ga uporabljamo, in denarni sistem torej nista ‘de facto’ realnost, kot recimo zrak ali voda, temveč izbira, kot družbene pogodbe ali poslovni dogovori. Kot take pa jih lahko preučujemo in tudi preoblikujemo.”

POVZETEK
Denar je izredno pomemben dejavnik tako v življenju vsakega posameznika kot tudi v gospodarstvu in ekonomski politiki. V svetu se danes uporablja pretežno en tip denarja, t.i. nacionalni denar. Številne monetarne in bančne krize v zadnjih desetletjih so pokazale, da je ta denarni sistem izredno nestabilen. Hkrati deluje prociklično: v času gospodarske rasti je lahko dobiti denar, kar gospodarsko aktivnost še dodatno spodbuja, ko pride do preobrata in recesije pa pomanjkanje denarja, ki bi omogočil menjave, hromi gospodarsko aktivnost.
Monetarno in gospodarsko stabilnost in vzdržnost lahko pomaga krepiti raznolikost valut, ki jih družba uporablja. Komplementarne valute so plačilno sredstvo z vgrajenim ciljem. Omogočajo dodatno likvidnost v glavnem za socialne, kulturne in ekološke programe ali ukrepe, pogosto celo brez obremenjevanja davkoplačevalcev ali vlade z dodatnimi stroški. Namen komplementarnih valut ni nadomestiti obstoječih nacionalnih ali mednarodnih valut, temveč jih dopolnjevati. Dodatne lokalne valute lahko in tudi izboljšujejo splošno gospodarsko zdravje skupnosti, ter pomagajo omogočiti tudi najbolj marginalnim članom skupnosti, da pridobijo sredstva za življenje.

* Fureai je japonski izraz, ki se nanaša na čustveno povezavo, ki nastane med ljudmi različnih starostnih skupin ali poklicev v skupnosti (“vzajemni stik”). Uporablja se za osebni, fizični stik, za razliko npr. od stika preko interneta.

Viri:

Boyle, D.: The Little Money Book. Bristol: Fragile Earth Books; Alastair Sawday Publishing, 2003.
Douthwaite, R.: The Ecology of Money. Bristol: Schumacher Briefings, Green Books, 1999. Online: http://www.feasta.org/documents/moneyecology/contents.htm
Gesell, S.: The Natural Economic Order, 1906. Online: http://www.utopie.it/pubblicazioni/gesell.htm, 2000
Greco, T.: Comment on the Wörgl Experiment with Community Currency and Demurrage. Online: http://www.reinventingmoney.com/documents/TGWoerglCommentDistributed.html, 2002
Kennedy, M.: Inflation and Interest-Free Money, extracts. Online: http://userpage.fu-berlin.de/~roehrigw/kennedy/english/, 1995
Kennedy, M.: Financial Stability: a case for complementary currencies. Online: http://www.margritkennedy.de/pdf/PRE_finStab.pdf, 2007
Kos, M.: Dancing with Money. Unpublished, MSc thesis at Schumacher College, University of Plymouth, 2006.
Lietaer, B.: The Mystery of Money – Beyond Greed and Scarcity. Unpublished, draft January 2003.
Lietaer, B.: The Future of Money. London: Century, 2001.
Lietaer, B. & Belgin S.: Of Human Wealth: New Money for a New World. Pre-publication Edition Version 4.1. Boulder, USA: Citerra press, 2006.
Lietaer, B. & Hallsmith G.: Community Currency Guide. Online: http://www.global-community.org/gc/newsfiles/25/Community%20Currency%20Guide.pdf, 2006
North, P.: Money and Liberation: the micropolitics of alternative currency movements. Minneapolis, London: University of Minnesota Press, 2007.
Radej, B.: Ukradena blaginja. Online: http://razgledi.net/2009/04/02/ukradena-blaginja-1iv-manija-zadolzene-rasti/, 2009
Stodder, J.: Reciprocal Exchange Networks: Implications for Macroeconomic Stability. Online: http://www.lietaer.com/images/Stodder_Reciprocal_Exchange.pdf, 2005

Advertisements

Read Full Post »

V zadnjem času je dostopnih čedalje več informacij o delovanju trenutnega denarnega sistema in problemih, ki so njegova posledica. Manj pa je, zlasti v Sloveniji, poskusov najti in vzpostaviti drugačne, kvalitetnejše sisteme menjave in povezovanja. Zato smo zasnovali ‘svojo’ valuto, ki smo jo poimenovali DAR, in se odločili ta zeleni denar preskusiti v praksi.

Denar je namreč le »dogovor v skupnosti, da bodo neko stvar uporabljali kot menjalno sredstvo«.

Zeleni denar je:

* denar, ki spodbuja skrb za okolje, za ljudi;
* denar, ki ljudi spodbudi, da prepoznajo in uporabljajo svoja znanja in sposobnosti;
* denar, ki nam pomaga razvijati kreativnost;
* konec koncev, denar, ob katerem se povezujemo … in zabavamo.

Če se nam želite priključiti, si priskrbite DAR-e. Lahko jih razmenjate za evre*, lahko pa jih »zaslužite«! Razmislite, kaj imate ponuditi, ali kaj bi želeli menjavati … in se nam oglasite!

Menjalno razmerje je 1 DAR = 0,33 EUR (oz. 1 EUR = 3 DAR). Tako je bolj zabavno, in preračunavanje ne preveč preprosto – saj ne želimo, da bi bili ti papirčki samo drugi evri.

DAR-i so trenutno v vrednostih:
DAR verzija 01

(v Senovem uporabljajo Verzijo 2, ki je že nekoliko drugačna)

DAR-e lahko dobite pri:
Marjani (verzija 01)
društvu Kraljestvo Senovo (verzija 02)

Z DAR-i se bomo naslednjič igrali na divji permakulturni delavnici v Balah

DAR-e sprejemamo:
Janez
Luka
Marjana
člani društva Kraljestvo Senovo
in še marsikdo; poskusite, navdušen odziv ljudi vas bo morda presenetil.

(če želiš, da te dodamo na listo, se nam oglasi na: marjana42@gmail.com )

* Evri ostanejo v »banki«, kot kritje. To pomeni, da lahko DAR-e kadarkoli zamenjate nazaj v evre. Pri tem odbijemo 5% vrednosti – ta denar je namenjen za kritje stroškov projekta. Hkrati nas spodbuja, da jih ne nosimo nazaj v banko, ampak da z DAR-i menjujemo svoje izdelke, storitve in še kaj; da krožijo in nam bogatijo življenje na čisto nove načine.

Več o DAR-u

Read Full Post »

Eno od najbolj fascinantnih oblik denarja najdemo na otoku Yap. Ker na otoku ne pridobivajo kovin, kot denar uporabljajo velike kamnite diske, imenovane fei. Ti kamniti ‘kovanci’ – za obdelavo kamnov je, podobno kot za kovanje metalnih kovancev, potrebnega precej dela, povezanega s pridobivanjem in oblikovanjem – so običajno iz kalcita, s premerom od 3,5 cm pa vse do 4 metre. V sredini kamna je primerno velika luknja, glede na premer kamna, v katero lahko vtaknejo dovolj veliko in močno palico, da omogoča njihovo prenašanje.

Njihova vrednost temelji tako na velikosti kamna, kot tudi na njegovi zgodovini. Ti diski so za prebivalce otoka Yap imeli vrednost, ker je kamen podoben kremenu, ter so bili najbolj svetleči predmeti v okolici. Številne kamne so pripeljali z oddaljenih otokov, vse do Nove Gvineje, večino pa so v antičnih časih pripeljali z otoka Palau. Sčasoma so postali zakonito plačilno sredstvo, ter so bili celo obvezni pri nekaterih plačilih.

Vrednost kamnov je bila visoka zaradi težav in nevarnosti, povezanih z njihovim pridobivanjem. Z Yapa so morali jadrati na oddaljene otoke in se soočiti z lokalnimi prebivalci, ki so bili včasih sovražno nastrojeni. Ko so kamne izkopali in obdelali, so jih morali prepeljati nazaj na Yap na splavih, vlečenih s kanuji, ki jih je poganjal veter.
Leta 1874 je Irec David O’Keefe prišel na idejo, da bi uvozili več denarja, in z otoka Palau je pripeljal polne ladje kamnov, ki jih je na otoku zamenjal za morske kumare in kopro (moka iz posušenega mesa kokosov). Čeprav so nekateri od teh kamnov večji kot kamni, ki so jih pripeljali s kanuji, je njihova vrednost manjša kot vrednost zgodnejših kamnov, saj jih je bilo lažje pridobiti.
Čeprav danes na otoku Yap za vsakodnevne transakcije uporabljajo ameriški dolar, kamnite diske še vedno uporabljajo pri bolj tradicionalnih ali ceremonialnih menjavah. Kamniti diski menjajo lastništvo pri porokah, prenosu lastništva zemlje, ali kot nadomestilo za škodo, ki jo je utrpela prizadeta stranka.

Na otoku je okrog 6.800 kamnov. Ker ne proizvajajo in uvažajo novih kamnov, je količina denarja stalna. Prebivalci otoka vedo, kdo je lastnik katerega kamna, a jih vedno ne premikajo, ko se lastništvo zamenja. Zaradi njihove velikosti in teže jih je izredno težko prestavljati – za prenašanje največjega je potrebno 20 odraslih moških.


Antropolog William Henry, ki je leta 1903 na otoku preživel več mesecev, navaja pripoved o bogati družini, ki so ji bogastvo priznavali vsi, čeprav nihče, niti družina sama, ni nikoli videla ali se dotaknila tega bogastva. Njihov fei že nekaj generacij leži na dnu morja. Pred časom so njihovi predniki pridobili ta ogromen kamen izredne vrednosti, a na poti domov jih je zajela nevihta in splav s kamnom so morali odrezati, in kamen se je potopil. Ob povratku domov so vsi pričali, da je bil fei ogromnih razsežnosti in izredne kvalitete, ter da izguba ni bila krivda lastnika. Skupen sklep je bil, da je izguba nevredna omembe ter da nekaj sto metrov vode od obale ne bi smelo vplivati na tržno vrednost kamna, saj je bil izklesan po vseh pravilih. Kupna moč tega kamna je veljavna prav tako kot če bi bil naslonjen na lastnikovo hišo, vsem na očeh.

Leta 1898 je Nemčija od Španije kupila Karolinsko otočje. Poti na otoku Yap so bile v slabem stanju in poglavarjem so naročili, da jih morajo popraviti. A poti so bile dovolj dobre za bose noge domačinov, zato se ti poti niso dotaknili. Vse dokler se nemški uradniki niso zatekli k skrajnemu ukrepu – globi. Nekdo se je spomnil, da bi določeno število najvrednejših fei zasegla vlada in na kamne so s črno barvo naslikali križ. A ta navidezno nesmiselna poteza je imela dejanske učinke. ‘Osiromašeni’ ljudje so po vsem otoku popravili poti in iz njih naredili ceste. Vlada je spet razposlala svoje predstavnike, ki so izbrisali križe. Globa je bila plačana, srečni prebivalci pa so ponovno pridobili posest nad svojim kapitalom ter se valjali v bogastvu.

Njihovo obnašanje se nam morda zdi nesmiselno, a podobno zgodbo najdemo tudi v sodobnejšem svetu. V letih 1932-33 je francoska narodna banka, iz strahu, da se ZDA ne bodo držale zlatega standarda po tradicionalni ceni 20,67 ameriškega dolarja za unčo zlata, zahtevala od Federal Reserve Bank v New Yorku, da pretvori njena dolarska sredstva, ki jih ima v ZDA, v zlato. Da bi se izognili pošiljanju zlata čez ocean, so naročili, naj zlato preprosto shranijo na račun francoske narodne banke. Uradniki Federal Reserve Bank so natančno količino zlatih ingotov spravili v posebne predale in nanje dali oznako, da pripadajo Francozom.

V finančnih časnikih so se pojavili naslovi o »izgubi zlata«, grožnji ameriškemu finančnemu sistemu, ipd. Rezerve zlata Združenih držav so se zmanjšale, francoske povečale. Trgi so to zaznali kot padec vrednosti ameriškega dolarja in krepitev francoskega franka. To francosko »črpanje« zlata iz Združenih držav je bil eden od dejavnikov, ki so na koncu pripeljali do bančne panike leta 1933.

A konec koncev, ali je to kaj drugače kot naša vera v večino stvari, za katere verjamemo, da predstavljajo naše bogastvo? Vpisi na bančnem računu; lastnina, ki jo potrjujejo koščki papirja, imenovani delnice, …

Na Yapu so kamne, izkopane in izklesane na daljnem otoku ter pripeljane na svoj otok videli kot dejansko manifestacijo bogastva. Civiliziran svet že več kot stoletje vidi kot manifestacijo svojega bogastva kovine, ki so jih izkopali globoko iz zemlje, obdelali z ogromno truda, ter prepeljali čez ogromne razdalje, ter bi jih ponovno zakopali v trezorje globoko pod zemljo. Ali je katera od teh dveh praks res bolj razumna kot druga?

Oba primera pa razkrivata, kako pomemben je ‘mit’, vera brez vprašanj, v denarnih zadevah. Denar, s katerim smo odraščali, ter sistem ki ga nadzira, se nam zdijo ‘resnični’ in ‘razumni’, denar drugih skupnosti pa brezvreden, tudi če je njegova kupna moč visoka.

Vir:
Wikipedia
Milton Friedman: The Island of Stone Money, 1991

Read Full Post »

Zeleni denar? Dolarji? … Najbrž ne. Mogoče denar iz naravnih materialov? … Kaj pa denar, ki izboljša kvaliteto življenja? Denar, ki dejansko spodbuja skrb za okolje, za ljudi; denar, ki nam pomaga razvijati kreativnost; denar, ki ljudi spodbudi, da prepoznajo in uporabljajo svoja znanja in sposobnosti; konec koncev, denar, ob katerem se povezujemo in zabavamo?

Prejšnji teden je v osrčju Slovenije, na Magolniku pri Svibnem, potekal petdnevni permakulturni tabor. Poleg ustaljenih permakulturnih tem pa smo se tokrat lotili tudi tistega, brez česar mine komaj kakšen naš dan – denarja.

V zadnjem času je dostopnih čedalje več informacij o delovanju trenutnega denarnega sistema in problemih, ki so njegova posledica. Manj pa je, zlasti v Sloveniji, poskusov najti in vzpostaviti drugačne, kvalitetnejše sisteme menjave in povezovanja. Janez, Luka in jaz smo se tako odločili natisniti bankovce in preskusiti to ‘svojo’ valuto, ki smo jo poimenovali DAR, v praksi. Vsaka izkušnja je vredna tisoč besed…

Na začetku torej nekaj teorije. A ne preveč, saj ne želimo omejiti domišljije ljudi. Tu nas je več kot dvajset, in vsi skupaj vemo več ter lahko najdemo boljše rešitve. Kako je rekel Nara, kolektivna inteligenca?

Nato pa odpremo menjalnico in povabimo ljudi k menjavi. Menjalno razmerje smo določili približno 1 DAR = 100 SIT, da bo bolj zabavno, in preračunavanje ne preveč preprosto. Ne želimo, da bi bili ti papirčki samo drugi evri. Na začetku so bili udeleženci skeptični in zadržani, a hitro se najde nekaj radovednežev, ki kupijo paketek DAR-ov v vrednosti 10 evrov in igra se prične…

Naenkrat se na trgu pojavi domači kis, permakulturni med; pa origano, klojci*, domače čajne mešanice, šentjanževo olje… Druga skupinica že pripravlja plakat, na katerem ponujajo svoje storitve. Oho, a je kdo vedel, koliko znanja o naravni gradnji ima Sebastjan? Dejan se je očitno poglobil v permakulturno idejo ‘ne-dejanj’. … Tistile BoDong (a si je tole kar sproti izmislil?) ob 7.00 h je malo prezgodaj… A masaža dlani, to bi bilo vredno poskusiti!

In je bilo; po začetnem ogrevanju – in ko smo videli, kako hitro zmanjkuje nekaterih izdelkov – je trgovanje steklo. Jedilnica se je spremenila v masažni salon, manjkalo pa ni niti barantanja, pobotov in akcij. In kaj vse smo »dobili«!

Ali bi Irena – ki si, ko bo velika, želi postati Pehta, nabirati in pripravljati zdravilna zelišča in čaje – sicer prodala svoje prve čajne mešanice? Mogoče je potrebovala prav to spodbudo. … Ali bi imeli priložnost videti, kakšne izdelke iz lesa ustvarja ‘Ribnčan’, in si domov odnesti čudovito leseno vazico ali kak kuhinjski pripomoček? … Ali bi Franci povedal, da prideluje piro, in sam melje moko? Kar precej nas je šlo domov z njegovo številko — saj je njegove, isto dopoldne zmlete, moke kar hitro zmanjkalo. … Mogoče bi se spomnili, kako dobrodejna je masaža, vendar, ali bi teh nekaj dni bilo toliko ‘obdarovanja’, pa tudi smeha, če DAR-ov ne bi prinesli? Koliko dodane vrednosti!

Zadnji dan smo bankovce zamenjali nazaj v evre, s 5% odbitkom, za katerega upamo, da bo sčasoma pokril stroške projekta, ter se vrnili v življenja, kjer običajno uporabljamo le en tip denarja. Nekaj DAR-ov pa je tudi ‘poniknilo’ z udeleženci.

Uspeh delavnice in navdušen odziv je presenetil tudi nas. Hvala Zavodu Svibna, ki nam je omogočil izvedbo delavnice, in vsem, ki ste se z nami igrali, ali pa tokrat samo s strani opazovali.

Poskus bomo ponovili na Delavnici permakulturnega načrtovanja od 17.-19. septembra na Hočkem Pohorju. Upamo, da prinesete svoje pridelke ali izdelke, ali pa boste z nami delili svoja znanja in sposobnosti. Mogoče pa se z DAR-om srečamo tudi kje drugje!

* klojci – suhe hruške

Read Full Post »

Dobra praksa – kako lahko lokalni denar prispeva k dobrobiti lokalne skupnosti

Totnes funt, ki je prvič začel krožiti v lokalni skupnosti v Devonu (Anglija) pred več kot dvema letoma, je bil vsaj na začetku predvsem zanimivost – tako za rumeni tisk, turiste, kot tudi za same prebivalce Totnesa. Projekt ‘tranzicijskih mest’ (Transition Towns) se iz Totnesa hitro širi praktično po vseh kontinentih, počasi pa mu sledijo tudi projekti lokalnega denarja. V Angliji imajo svojo valuto zdaj že štiri lokalne skupnosti, poleg Totnesa tudi Lewes, Brixton (predel Londona) in Stroud.

Slednji, zasnovan pod očesom Molly Scott-Cato, »zelene ekonomistke« (avtorica knjige Gaian Economics), je verjetno najbolj domišljen v podrobnostih. Od ostalih ga razlikuje že to, da je neprofitno podjetje, ki shemo vodi in upravlja, zasnovano kot kooperativa.

Kot tudi ostale lokalne valute, je glavni namen tega denarja, da ohrani ekonomsko vrednost v mestu in prepreči odtekanje v globalno gospodarstvo – s tem pa spodbuja lokalno ekonomijo oz. ustvarja alternativne ekonomije v tem področju. Zagovorniki lokalnega denarja menijo, da precejšen delež vsake transakcije v običajnem denarju pravzaprav gre za kritje dolgov globalne ekonomije in tako lokalni skupnosti prinese le malo koristi.

Lokalna valuta, ki je vezana na to, da jo potrošimo v svojem mestu, pa spodbuja in vzdržuje lokalno gospodarsko aktivnost: spodbuja razvoj domačih podjetij, spodbuja kroženje lokalnih proizvodov (ter skrajšuje dobavno verigo do potrošnika) in storitev ter predstavlja temelj za širši lokalni razvoj. S krepitvijo gospodarske aktivnosti znotraj skupnosti omogoča ustvarjanje novih delovnih mest ter hkrati ščiti lokalno skupnost pred učinki recesije. Pomemben dejavnik lokalnih valut je tudi krepitev lokalne identitete.

(za več podatkov glej članek Lokalni denar)

Stroud funt je zasnovan po vzoru bavarskega ‘kimgauerja‘ – vgrajen ima mehanizem ležarin (demurrage), kar pomeni, da valuta po 6 mesecih izgubi nekaj odstotkov vrednosti, s čimer preprečujejo, da bi ga ljudje kopičili. Veljavnost teh bankovcev bo dve leti, nato bodo izdali nove. Prav tako trgovec, ki valuto želi zamenjati za običajne funte, izgubi 5% vrednosti, s čimer želijo spodbuditi namen teh bankovcev – da krožijo v skupnosti. Od tega gre 3% lokalnim dobrodelnim organizacijam, 2% pa za kritje stroškov.

Na sam dan predstavitve so ljudje sprostili v obtok več kot 1000 funtov, dva meseca kasneje pa jih kroži že okoli 3.500.

Molly Scott Cato meni, da je zdaj pravi čas za uvajanje valute, saj »ljudje postavljajo vprašanja, od kje prihaja denar in kdo ga nadzoruje.” Pred nekaj leti o tem ni razmišljal skoraj nihče – zdaj pa ljudje hočejo odgovore. “Potrebujemo močnejše lokalno gospodarstvo, a ljudje se bojijo novosti. Vendar pa so izkušnje pokazale, da ljudje, ki se v recesiji odzovejo kreativno in z domišljijo, običajno imajo od tega korist.« Občutek lastništva in nadzora nad svojim denarjem ni nekaj, s čimer bi nas večina imela izkušnje, zato je negotovost med ljudmi – in podjetji – razumljiva.

Številna podjetja so se že vključila v shemo – vključno z lokalno pošto, knjigarno, pekarno in mesnico. Pred božičnimi prazniki pripravljajo tudi promocijo – sejem, kjer bo mogoče kupovati le z lokalno valuto – ki bo ljudi spodbujala, naj praznične nakupe opravijo v mestu.

Kot je na svojem blogu zapisal tudi lokalni poslanec v parlamentu David Drew, ocenjuje, da »vsak tako potrošen funt ustvari 4 funte gospodarske aktivnosti. Več denarja kot porabimo za lokalne proizvode, hitreje si bo naše gospodarstvo opomoglo«.

Bankovec je oblikoval umetnik, ki živi v Stroudu, Ronan Schoemaker, in vsaka od štirih denominacij — £1, £2, £5 in £10 — nosi pomembno lokalno podobo, npr. metulja Adonis Blue ter kosilnico za travo, ki so jo iznašli prav v tem mestecu.

Viri:

http://www.thenews.coop/features/Wider%20Co-op%20Movement/1675

http://en.wikipedia.org/wiki/Stroud_Pound

www.stroudpound.org.uk

http://transitionculture.org/2009/09/14/the-stroud-pound-hits-the-tills/

Read Full Post »

Posnetek predavanja, ki je bilo v sredo, 20.5.2009 na Metelkovi v organizaciji društva YHD:

Odprti denar

Read Full Post »

Iniciative za uporabo ‘alternativnega denarja’ se v zadnjih letih širijo po vsem svetu in čedalje več ljudi se odloča za podporo takšnim projektom. Nekateri sistemi so zasnovani podobno kot Totnes Pound, drugi temeljijo na izmenjavi ‘uslug’ v urah, z ali brez uporabe tiskanega denarja (npr. Ithaca Hours ter t.i. Lets sistemi) in podobno. Razlogi za uvajanje alternativnih denarnih sistemov pa so večplastni.

Na hitro o ekonomiji

Osnovna ideja lokalnih valut je v tem, da tak denar v večji meri ostane v lokalni skupnosti. To prispeva k večjemu blagostanju v takšni skupnosti, saj ista količina denarja omogoči zaslužek več ljudem. Denar, zaslužen v eni trgovinici, je porabljen v drugi, kjer spet predstavlja zaslužek, le-ta je potrošen v naslednji in tako naprej. Ista količina denarja naredi več ‘krogov’ v lokalnem gospodarstvu – v ekonomiji je učinek znan kot lokalni multiplikator. (računski primer)

Različne študije so pokazale zanimive rezultate. V zelo odvisnih skupnostih, kot so recimo indijanski rezervati v ZDA so ugotovili, da 75% denarja odteče iz skupnosti v roku 48 ur – za plačilo storitev izven skupnosti ali za nakupe v supermarketih, od koder denar odteka v oddaljeno centralo trgovske mreže.

Če isto količino denarja potrošim v veleblagovnici, le majhen odstotek tega denarja ostane v kraju (npr. kot plače delavcem), večina pa ga odteče iz lokalnega gospodarstva. Lokalni denar lahko poskusite uporabiti v trgovini multinacionalne verige, pa vam to najverjetneje ne bo uspelo. Denar, ki ga potrošite pri njih, ponavadi še isti dan zapusti mesto, saj ga potrebujejo za plačilo oddaljenim dobaviteljem, pisarniškim delavcem v velikih mestih, ter za plačilo dobičkov lastnikom kapitala. Tega pa z lokalnim denarjem ne morejo. Le-ta v sami zasnovi preprečuje odtekanje denarja iz lokalnega gospodarstva – kar je ravno nasprotno, kot deluje ‘nacionalni’ denar, ki s svetlobno hitrostjo kroži okoli planeta v lovu za najvišjimi dobički.

Lokalne valute so po pravilu tudi oblika denarja, ki ni obremenjena z obrestmi , saj je namenjena temu, da je sredstvo menjave čim lažje dostopno čim širšemu krogu ljudi. Pogosto so celo osnovane na načelu ležarin, ki spodbujajo kroženje denarja.

In zdaj nekaj bolj lahkotnega

Obstajajo pa še drugi razlogi za ‘igranje’ z lokalnimi valutami. Meni najljubši in najpomembnejši je ta, da nas spodbudijo, da pričnemo razmišljati o denarju in o tem, kako ga uporabljamo. Ali ste se ob branju teh člankov kdaj vprašali, »Ali je to res denar? Ali je možno kakršenkoli potiskan kos papirja uporabljati kot denar?« Kakšen je bil vaš odgovor? Kar precej ljudi meni, da so ti papirčki vredni vsaj toliko kot običajni denar – če ne celo več, zaradi drugačnih vrednot, ki jih nosijo s sabo.

Alternativni denarni sistemi se v nekaterih osnovnih značilnostih razlikujejo od denarnega sistema, ki ga uporabljamo. Kot že omenjeno, denar običajno izredno hitro šviga sem in tja po planetu, v iskanju čim večjega dobička. Pri tem učinki na ljudi in naravo niso pomembni, in posledic pogosto niti ne vidimo, saj se dogajajo nekje daleč stran. Lokalni denar kroži v naši bližini, in nas poveže s stvarmi, ki jih uporabljamo, in ljudmi, ki jih ustvarjajo.

Uporaba takšnega denarja je tudi precej bolj zabavna, kot uporaba denarja, na katerega smo že tako navajeni, da z njim plačujemo popolnoma avtomatsko, medtem ko smo z mislimi nekje čisto drugje – ali celo kreditnih kartic in bančnih transferjev, ki povzročijo, da je naša poraba še bolj ‘odmaknjena’ in je v njej še manj zavedanja. V mojem primeru me je lokalni denar popeljal v številne trgovinice, v katere moja noga pred tem ni stopila, in do številnih novih, zanimivih ljudi. Bil je povod za mnoge poglobljene pogovore in zanimiva razpredanja o denarju.

Lokalne valute nam ponujajo alternativo obstoječemu sistemu, in omogočajo izbiro. V podrobnosti o tem, kako pravzaprav deluje denarni sistem, po katerem so zasnovane vse nacionalne valute v svetu, ter zakaj sploh razmišljati o uporabi drugačnih sistemov, pa sem že pisala v drugih člankih.

Viri:
The Little Money Book; David Boyle
http://en.wikipedia.org/wiki/Multiplier_effect
http://www.neweconomics.org

Read Full Post »

Older Posts »