Feeds:
Posts
Comments

Archive for the ‘O denarju malo drugače’ Category

Čudež v Wörglu

Povzetu po članku Franceta Susmana: Čudež tirolskega župana

Leta 1931, torej v času najhujše brezposelnosti, je postal Mihael Unterguggenberger, socialist in železničar, župan mesteca Wörgl pri Kufsteinu na Tirolskem. Kraj je imel 4216 prebivalcev. Leta 1930 je bilo tam zaposlenih 310 železničarjev, leta 1932 pa le še 190. V tem letu je bilo 200 ljudi odvisnih od socialne pomoči. Občinska blagajna se je izpraznila. Za 118.000 šilingov davkov je manjkalo. Imeli so 400 brezposelnih, v okraju pa kar 1500. Pri banki v Innsbrucku so imeli 1.300.000 šilingov dolga. Niti obresti niso mogli plačevati. V prvi polovici leta 1932 je bilo plačanih v občinsko blagajno 3.000 šilingov davka.

Unterguggenberger je začel temeljito študirati Karla Marxa, potem Proudhona in končno Gesella. Veliko strani je pri tem preštudiral dva ali trikrat. Vsak dan je govoril z občinskimi odborniki. Potem je sklical sejo, razložil položaj in svoj načrt.

Dali so tiskati “bankovce” – delavska potrdila po 1, 5 in 10 šilingov. Potrdila so imela polja za mesečne koleke.

Vsak mesec je bilo treba prilepiti kolek v vrednosti 1% bankovca. Trgovci, tovarnarji in bančni uslužbenci so načrtu pritrdili. 1. avgusta 1932 so izdali za 30.000 šilingov delavskih potrdil. Kmalu so ugotovili, da je bilo to preveč, zato so obdržali le za 9.000 potrdil, ki so bila krita pri banki s pravimi avstrijskimi šilingi.

Potrdila so zaradi kolekov krožila trikrat hitreje kot pravi šilingi. Koleke je prodajala mestna blagajna. Torej je imela prave dohodke. Na naložene šilinge pri banki so dobivali obresti. Vsakdo je lahko pri banki potrdila zamenjal za šilinge z 2% izgubo. Vsi trgovci so potrdila radi sprejemali. Tako je mestna papirnica kmalu nastavila 350 delavcev, cementarna pa 400, za izgradnjo kopališča so sprejeli nadaljnjih 100 delavcev. Gradili so ceste in kanale. Brez povišanja davkov je bilo leta 1932 plačanih 121.000 šilingov, 118.000 zaostanka je bilo kmalu poravnano, nekateri pa so plačevali davke vnaprej.

Opravili so javna dela v vrednosti 100.000 šilingov, čeprav so jih izdali le za 9.000. Tako je prinašal tak denar blagoslov, kot ga je imenoval znameniti profesor z univerze Yale Irving Fisher (27.2.1867 – 29.4.1947), ki je o tem denarju napisal nekaj knjig, zlasti “100%-ni denar”. Menil je, da bi s tem denarjem v Ameriki lahko ustavili brezposelnost v dveh do treh tednih.

Wörgl je postal romarsko mesto gospodarstvenikov. Edouard Daladier (1884-1970), takratni poslanec in kasnejši ministrski predsednik, je hotel uvesti isti sistem za vso Francijo, pa so ga bogataši zavrli, ker so živeli od obresti. Ljudje so kupovali ali pa hranili pri banki v Wörglu, ta je denar posojala brez obresti (sicer bi morala plačevati koleke). Ljudje se niso več vozili v Innsbruck na nakupovanje.

Nacistična prepoved

Švicarski časnikar Bourdet je poročal: “Avgusta 1933, eno leto po začetku tega poizkusa, sem poiskal Wörgl. Nepristransko moram priznati, da uspeh meji na čudež. Po razkopanosti znane ulice so sedaj kot avtoceste. Občinska hiša, krasno prenovljena, je vila z geranijami. Novi betonski most nosi napis: “Sezidan s svobodnim denarjem leta 1933”. Vsi delavci so navdušeni privrženci svobodnega denarja (svoboden zato, ker je oproščen obresti in podobnih dajatev). V vseh trgovinah jemljejo delavska potrdila pod istimi pogoji kot uradni denar.”

Kitzbuhel je kmalu tudi izdal za 3.000 šilingov potrdil – en šiling na osebo. V obeh občinah so veljala vsa potrdila. 300 občin se je pripravljalo na splošno uvedbo potrdil.

Profesor Fisher je decembra 1932 poslal v Wörgl komisijo ameriških gospodarstvenikov. Hans Cohrssen iz Fisherjevega inštituta na univerzi Yale je 17. februarja 1933 na newyorškem radiu poročal o Wörglu. Dolgo predavanje je moral še dvakrat ponoviti. Številna mesta so začela v 22 državah ZDA uvajati svobodni denar. Nekateri so koleke povišali do 20 odstotkov, kar je vodilo v kaos. Tudi 12 odstotkov letno je preveč, pravilno je 6 odstotkov, ker mora denar zastopati blago, ki pa izgubi na leto za 6% na vrednosti, zaradi skladiščenja, obrabe, zastarelosti in podobno.

Pod pritiskom avstrijskih nacistov in pod pritiskom hudih kapitalistov je 15. septembra 1933 tirolsko sodišče prepovedalo delavska potrdila, češ da so pravi denar. Na Tirolskem so 1933 morali ukiniti poizkus, ki nima para v zgodovini, s tem so prišli delavci spet na cesto in so zahtevali Hitlerja v Avstrijo kot tudi drugod.

Teorija o zajamčenem obtoku indeksvalute je bila do sedaj znatno izpopolnjena. Morda se bo smelo kje vpeljati ta sistem šele po krvavih revolucijah in popolnem zlomu vsega prebivalstva. Če ga bomo lahko vpeljali v Sloveniji, potem Slovenija lahko postane zibelka nove dobe, zibelka prenove za cel svet. Marsikatera prerokba govori v tej smeri. Sicer pa ni pri tem ničesar mističnega: gre za ozaveščenost, informacijo, ki so jo desetletja preprečevali tisti, ki se bojijo, da bi narod izvedel, kako funkcionira denar.

Vir:
www.pozitivke.net
Wikipedia

Več:

Advertisements

Read Full Post »

Odprti denar

V zadnjih letih čedalje pogosteje naletimo na pojme, ki se sklicujejo na ‘odprtost’. Verjetno nam je poznan pojem ‘open source’, ki pri programski opremi pomeni, da je izvorna koda dostopna vsakomur, da lahko posega vanjo ter jo posreduje naprej. Ena od pomembnejših lastnosti je možnost spreminjanja in popravljanja kode.

Druga čedalje pogosteje uporabljana besedna zveza je ‘odprta družba’. Po filozofu Henriju Bergsonu, ki je prvi uporabil pojem, se le-ta nanaša na družbo, kjer je vlada odzivna in strpna, politični mehanizmi pa transparentni in prilagodljivi. Država nima skrivnosti pred javnostjo, je nediktaturna družba, kjer imajo vsi pravico vedeti vse. Temelja odprte družbe sta politična svoboda in človekove pravice. (Več o tem kakšna bi naj bila odprta družba v opombi.*)

Kaj ima z vsem tem opraviti denar?

Če želimo vzpostaviti čimbolj odprto družbo, je potrebno da je čim več vidikov družbe ‘odprtih’. In kot vedno znova poudarjam, je eden od ključnih elementov današnje družbe denar. Denar, kot ga uporabljamo danes, pa je vse prej kot ‘svoboden’.

V zgodovini zahodnega sveta so se razvili monopoli valut, katere hkrati opravljajo vlogo menjalnega sredstva in sredstva varčevanja (ti dve vlogi si lahko medsebojno nasprotujeta). Glavne značilnosti tega konvencionalnega denarja so**:
1. ustvarja ga globalna hierarhija, kjer države v razvoju nimajo priložnosti vplivanja na pravila
2. na nacionalni ravni je uveljavljen s pomočjo hierarhije, pod oblastjo centralne banke
3. obresti spodbujajo kopičenje in koncentracijo bogastva – s posledico, da za znaten del družbe sredstvo menjave ostaja nezadostno
4. redkost (‘scarcity’) denarja spodbuja tekmovalnost med njegovimi uporabniki.

Denarni sistemi so dandanes torej vsiljeni monopoli centraliziranih valut, ki so osnovani na redkosti oz. pomanjkanju. Take valute, poleg učinkov naštetih zgoraj in v opombi, tudi vplivajo na to, da so gospodarska nihanja še večja, ter uničujejo tkivo skupnosti.

Tak denar s sabo prinaša številne probleme:
– problem količine – videti je, da nihče ne ve, kolikšna količina denarja v obtoku je ‘prava’ in kako ohraniti ravnotežje
– problem razporeditve – Kje je? Kdo ga ima in kdo nima? Ali je tam, kjer je potreben? (očitno ne)

Povrhu pa smo prepričani, da nimamo druge izbire – pa to ni res! Zagovorniki alternativnih oblik denarja uporabljajo primerjavo: da ni denarja, ko obstaja delo, ki ga je treba opraviti, je tako, kot da ne bi imeli dovolj (centi)metrov, da bi zgradili hišo. Imamo material, orodje, prostor, čas, znanje in namero – vendar nimamo centimetrov? Zakaj bi bili v pomanjkanju centimetrov – zakaj bi bili v pomanjkanju denarja?

Denar je samo podatek, način, na katerega merimo to, s čimer trgujemo – sam po sebi nima nobene vrednosti.

In – ne glede na to kar mislimo ali kar so nam govorili – izdelamo ga lahko sami. Tak je odprti denar, denar ki ga ustvarijo tisti ljudje, ki ga tudi uporabljajo.

Odprti denar

V angleškem jeziku obstaja izrek: cenimo to, kar lahko izmerimo – in merimo to, kar cenimo.*** Odprti denar je orodje, ki nam pri tem lahko pomaga. Prvo vprašanje, ki ga odpre, je: kaj je tisto v naši kulturi in na našem planetu, kar bi morali ceniti, vendar do zdaj nimamo načina tega izmeriti?

Odprti denar je sistem meta-valut: omogoča ustvarjanje številnih novih tipov denarja. Ustvarjanje valute polaga neposredno v roke skupnosti, tako da le-te lahko ustvarjajo sisteme prepoznavanja bogastva s katerimi beležijo različne vrste bogastva, ter jih lahko prilagodijo svojim lastnim potrebam.

Odprti denar je virtualen, ter je neomejen. V tej sferi je mogoče karkoli in vse – gre preprosto za oblikovanje sistema beleženja za tiste, ki se dogovorijo, da ga bodo uporabljali. Denar je samo družben dogovor!

Odprti denar ne daje moči enemu človeku čez drugega, temveč samo človeku skupaj z drugim človekom. Prav tako ni monopola. Izdajamo ga sami, kot obljube o povračilu: naš denar je naša beseda.

Osnovna značilnost odprtega denarja je v tem, da ne narekuje, katero novo obliko prepoznavanja bogastva bi naj ljudje uporabljali. Namesto tega zagotavlja osnovne gradnike, ki jih skupnosti lahko same uporabijo za ustvarjanje novih sistemov. Med temi so Lets, Time Banks, barter mreže, sistemi za beleženje ugleda, programi zvestobe za podjetja ipd.

Vendar pa se bo najbolj zanimiva stvar zgodila, ko bodo različne skupnosti uporabile svojo kreativnost in oblikovale nove valute, ki bodo reševale probleme prepoznavanja bogastva, za katere niti še nimamo imen!

Viri:
Marjana Kos: Dancing with Money; magistrska naloga, avgust 2006
http://sl.wikipedia.org/wiki/Odprta_koda
http://en.wikipedia.org/wiki/Open_society
http://www.openmoney.org/top/omanifesto.html
http://openmoney.info/sophia/index.html

* Karl Popper je v svoji knjigi ‘Odprta družba in njeni nasprotniki’ kot odprto družbo definiral tako, kjer se politični vodje lahko zamenjajo brez prelivanja krvi; kjer so posamezniki postavljeni pred osebne odločitve (v nasprotju z ‘magično, plemensko ali kolektivistično’ družbo, kjer se posamezniki ravnajo po skupnih pravilih) – poveča se osebna odgovornost in odgovornost za moralne izbire.
Iz Popperjevih zamisli sledi, da mora biti družba odprta za drugačne poglede. V odprti družbi si mora vsak državljan oblikovati svoj lasten pogled na resničnost in to zahteva svobodo mišljenja in izražanja, ter kulturne in pravne institucije, ki to omogočajo. Odprta družba mora tudi biti pluralistična in multikulturna, da bi lahko imela korist od kar največjega možnega števila pogledov na določen problem.
Osnovne značilnosti odprte družbe so humanitarnost, enakost in politična svoboda.

**Razvile so se tudi štiri značilnosti denarja, ki so dandanes skupne vsem nacionalnim valutam. Te značilnosti ostajajo kot lastnosti ‘normalnega denarja’, o katerih se sploh ne sprašujemo – ki pa imajo globok vpliv na družbo in svet:

1. geografska vezanost na nacionalno državo
nacionalne valute služijo transakcijam med državljani, ki imajo prednost pred tujci – z učinkom da krepijo enotnost znotraj meja države in poudarjajo delitev in ločitev v mednarodnem smislu.
2. ustvarjanje ‘iz nič’
vse konvencionalne nacionalne valute v svetu danes so ‘fiat’ valute****, ki jih ustvari avtoriteta, ki razglasi, da je nekaj edino sredstvo menjave, veljavno za plačilo davkov – torej, edino veljavno plačilno sredstvo
3. izdajanje denarja kot dolg do bank
proces ustvarjanja denarja kot dolgov do bank je v svojem bistvu preprost način kako je bilo ustvarjanje nacionalne valute privatizirano preko zasebnega bančnega sistema; hkrati pa ohranja pritisk na posamezne banke, da si konkurirajo za pologe. Pomemben vidik teh denarnih sistemov je, da ima tak denar vrednost zaradi pomanjkanja (kar je izredno močen dejavnik tekmovalnosti, in deluje nasprotno sodelovanju) glede na njegovo uporabnost.
4. obremenjenost z obrestmi
skupna lastnost vseh teh sistemov je, da aktivno spodbujajo varčevanje v obliki akumuliranja denarja, na primer z zagotavljanjem zaslužka od obresti za denarno varčevanje. Ta denar je koncentriran pri relativno majhni eliti, s stranskim učinkom da sredstvo menjave ostaja nezadostno za znaten del družbe. Obrestne mere tudi spodbujajo kratkoročno gledanje pri investicijah.

*** You treasure what you measure, and you measure what you treasure.

**** Fiat: izvor besede je iz Biblije, kjer se nanaša na božjo sposobnost ustvariti nekaj iz nič (ex nihilo) z močjo besede: prve Božje besede so bile, fiat lux, naj bo luč.

Read Full Post »

V razmislek vam ponujam povzetek razmišljanja Williama Blooma iz knjige »Money, Heart and Mind – Financial Well-Being for People and Planet« (Arkana, Penguin Books, London 1995). V tem delu knjige se Bloom osredotoča na povezavo med denarjem in človeško psiho. Knjiga je sicer izredno bogat vir različnih vpogledov glede denarja in jo resnično priporočam v branje vsakomur, ki ima to možnost.

Denar je tako materialno kot psihološko tesno prepleten z našimi najbolj osnovnimi občutki preživetja.

Biološke potrebe
V naši kulturi stvari, ki jih potrebujemo za preživetje, kupimo z denarjem. Glede tega nimamo izbire. Ker je denar posrednik, ki nam omogoči pridobiti hrano, zatočišče in toploto, je tarča osnovnih strahov glede preživetja. Osnovna resničnost je, da brez denarja lahko umremo. Kakršnekoli strahove imamo glede preživetja, bodo psihološko preneseni na denar. Pohlep in zaskrbljenost neposredno odražata naš občutek biološke varnosti.

Psihološke potrebe
Denar pa je tudi posrednik, ki nam zagotavlja psihološko preživetje. Z denarjem kupimo vse materialne podobe, življenjski stil in kulturne simbole, ki jih uporabljamo da dosežemo svoj psihološki občutek identitete in varnosti. Naš občutek identitete je tako zelo bistvena prvina našega psihološkega zdravja, da lahko vsaka ogroženost te identitete vodi v živčni zlom in popolni psihološki kolaps.

money_dnaDinamika odnosa med denarjem in psihološkim preživetjem je po mnenju Blooma glavno gonilo ekonomskega obnašanja!
Ta dinamika ima korenine v naših najbolj zgodnjih otroških potrebah po družbeni sprejetosti, brez katere bi izgubili toplino, preskrbljenost ter podporo. Brez družbene sprejetosti bi umrli. Ta potreba po psihološki varnosti ni zavestna mentalna funkcija, temveč instinktivno gonilo. Ko smo zadovoljeni, se počutimo dobro, na meji evforije. Ko je ogrožena, lahko doživimo popolni zlom.

Glavna značilnost te psihološke varnosti je, da nam daje jasen občutek identitete v odnosu do ljudi in družbene situacije okoli nas. Kot otroci prilagodimo svoje vedenje tako, da smo nahranjeni in je za nas poskrbljeno. Pravilno obnašanje zagotavlja preživetje. Napačno obnašanje pomeni smrt. Naša osnovna strategija v otroštvu je, da nezavedno ponotranjimo obnašanje pomembnih ljudi okoli nas: nezavedno jih posnemamo in postanemo kot oni. Nezavedno postanemo naše družbene identitete.

Identiteta, ki jo zgradimo da bi preživeli v družini in skupnosti je tisto, kar predstavljamo zunanjemu svetu. Vendar pa po njej hkrati prepoznavamo tudi sami sebe. Na zelo osnovnem nivoju vemo kdo smo samo v odnosu do naše družine in skupnosti. Predstavo o tem odkrijemo glede na to, kako nas drugi doživljajo in kako sami sebe doživljamo v odnosu do njih. Ko vse ustreza, se naš nezavedni notranji otrok počuti varnega in pomirjenega glede preživetja. Ko se notranji občutek identitete ne ujema z zunanjimi resničnostmi, je notranji otrok globoko ogrožen; vse do točke travme in kolapsa.

Ta kolaps je lahko strašen. Brez jasnega občutka sebe se ljudje lahko pogreznejo v stanje neobstoja in brezsmiselnosti (‘anomie’). Pojav je zelo znan na primer pri ljudeh, ki so izgubili službo. Z izgubo službe izgubijo tudi občutek o tem, kdo so, in lahko zdrsnejo v depresijo. Karkoli, celo smrt je za nekatere boljša kot pomanjkanje občutka identitete. Ljudje so pogosto pripravljeni narediti skoraj karkoli, da bi povečali ali ohranili svoj občutek identitete. Ogroženost človekove družbene identitete je grožnja njihovemu bistvu. Zavedati se moramo, kako zgodaj so te družbene identitete, te identifikacije, ustvarjene.

Identiteta in denar

Očitno je, kako vse to vpliva na naš odnos do denarja. V moderni družbi je naš občutek identitete pogosto tesno vpleten v podobo, ki jo ponujamo svetu; podobo ki jo kupi in vzdržuje denar. Denar postane gibljiv podaljšek naše psihe. Nezavedno se zanašamo, da bo vzdrževal našo identiteto. Ko začutimo, da sta naša sposobnost zaslužka in status ogrožena, znotraj kričimo od groze. Potrebujemo previden proces prehoda v nov občutek osebne resničnosti in identitete.

Če naš občutek identitete ni izpolnjen, doživimo obliko smrti. Izkusimo lahko izjemen psihološki pritisk in stisko. To stisko lahko običajno čutimo fizično: z glavoboli, splošnim pritiskom okoli lobanje, občutkom omotičnosti, občutkom omedlevice, občutkom slabosti ali glodanja v želodcu, suhimi usti in mrzlim znojem. To je splošno razširjena psiho-fizična izkušnja, ko smo soočeni z resnično grožnjo našemu najglobljemu občutku identitete.

Obstaja pa tudi nasprotje zaskrbljenosti in krize identitete. Ko smo uspešni, ko se zunanja resničnost ujema z našim notranjim dojemanjem sebe, doživljamo globoko srečo in celo evforijo.

Dokler našo potrebo po vzdrževanju identitete upravljajo primarni instinkti in strahovi, le-ti popolnoma vplivajo na odnos, ki ga imamo do denarja kot posrednika, ki lahko zadovolji naše osnovne potrebe. Naša življenja so lahko popolnoma usmerjena na pridobivanje denarja, s katerim si omogočamo življenjski stil, ki nam ga narekuje naš občutek identitete. In mislimo, da je to popolnoma normalno!

Relativno prikrajšanje

Bloom navaja kot primer jezo in jok deklice, ki nima primernih oblačil za zabavo – ne gre za razvajenega otroka, to je drama, grožnja na življenje in smrt njenemu psihološkemu preživetju. Zavedati se moramo strašne nezavedne grožnje ponotranjenja identitete drugih ljudi, identitete ki si je sami finančno ne moremo privoščiti.

V plemenski skupnosti ali v skladni družini obstaja naravno vzdušje porazdelitve in radodarnosti, ki poskrbi za posameznikove potrebe. Obstajajo tudi naravni, vgrajeni mehanizmi, ki preprečujejo manipulacije z močjo ter materialno kopičenje. V kompleksni družbi, ki je ločena od teh osnovnih vodil in kjer so posameznikove vloge kompleksne, je relativno prikrajšanje normalno. Bloom celo trdi, da je relativno prikrajšanje ena od najbolj trdoživih lastnosti moderne družbe. Ljudje živijo z vzporednimi podobami izobilja in revščine.

Psihološki pritisk

Občutek prikrajšanja in njegova grožnja identiteti psihološko razžirata posameznika in uničujeta skupnost. Neenakosti ustvarjajo izjemne psihološke pritiske. Ljudje živijo v svetu, v katerem je kot normalen predstavljen določen življenjski stil in dobrobit, ki si ga večina ne more privoščiti. Ljudje, ki čutijo pomanjkanje, občutijo psihološko zmedenost, jezo, nemoč in čustveni bes. V najbolj dramatični obliki lahko vodi v revolucijo.

Bloom meni, da se moramo zavedati teh močnih psiholoških dinamik, ki tečejo skozi vsakega od nas. V današnjem svetu obstaja na tisoče izbir družbene identitete – in za večino od njih potrebujemo denar. Druga podobnost, ki nas povezuje, je, da svoje vedenje vidimo kot popolnoma normalno, skoraj nikoli ne izprašamo njegove veljavnosti ali uporabnosti.

Vse nas povezuje vez negotovosti in strahu, ki izvira iz najbolj zgodnjih ran, ki smo jih dobili kot otroci, ko naše osnovne potrebe niso bile zadovoljene. To je kar veliko osebno breme. Vendar pa je tudi družbeno in politično breme, saj te notranje dinamike vplivajo na vedenje vsakogar od nas v zunanjem svetu.

Bloom pa tudi opozarja, da poleg resnične, fizične in neposredne izkušnje, obstaja tudi izredno zanimiva psihološka dimenzija, ki se nanaša na to, ali se počutimo bogati ali revni. Psihološko notranje blagostanje (ali revščina) se razlikuje od materialnega blagostanja (ali revščine). Vredno si je prizadevati za psihološko varnost in obilje, ne glede na našo dejansko finančno situacijo.

Read Full Post »

Osnovna značilnost denarja, ki ga ustvarjajo banke s tem da odobravajo posojila (podrobnosti v posebnem članku, podnaslov Kako nastaja denar), je ta, da je zanj potrebno plačati obresti. Posledice tega pa so dosti bolj daljnosežne, kot si predstavljamo na prvi pogled. Poglejmo si vse skupaj malo podrobneje:

1. Obresti sistemsko spodbujajo tekmovalnost

Ko banke ustvarijo denar, s tem ko odobrijo posojilo, ustvarijo le glavnico. Vendar pa pričakujejo vračilo glavnice z obrestmi. Banka ne ustvari obresti, temveč od ljudi pričakuje, da bodo to dodatno količino denarja zaslužili skozi poslovanje z drugimi ljudmi. V resnici nobena banka ni nikoli ustvarila tega denarja, in enačba se ne izide, saj lahko edino banke ustvarjajo denar, in vsem bankam je treba poplačati več, kot so posodile. (1)

Kako torej posojilo, za katerega obresti nikoli niso bile ustvarjene, odplačamo?
V osnovi moramo za plačilo obresti na posojilo uporabiti glavnico nekoga drugega. To, da denar za plačilo obresti ni ustvarjen, povzroča pomanjkanje. Ljudi prisili, da tekmujejo med sabo za denar, ki ni bil nikoli ustvarjen – ter jih kaznuje z bankrotom, če ne uspejo.

Tekmovalnost je vgrajena v strukturo denarnega sistema, ki ga uporabljamo. V tem sistemu mora nekdo vedno izgubiti.

Stephen Zarlenga opozarja na zanimivo dejstvo, da so bila v začetku posojila in obresti v pred-urbani družbi osnovana na kmetijskih proizvodih, kot so semena, živali ter orodje. Ker je eno seme lahko ustvarilo rastlino z več kot 100 novimi semeni, so kmetje lahko brez težav poplačali obresti. Prav tako, ker je bila količina semen, ki so jo lahko uporabili, omejena s površino zemlje, so obstajale naravne omejitve za posojilno dejavnost. Kar je bilo posojeno, je imelo lastnost obnavljanja – česar neorganski materiali nimajo (denar je sterilen), zato morajo obresti, ki jih plačujemo za denar, priti iz drugih virov ali procesov.

2. Obresti spodbujajo potrebo po neprestani in neskončni gospodarski rasti

Ker je več kot 90% denarja v obtoku obremenjenega z obveznostjo plačila obresti, mora količina denarja rasti, in vsaka investicija mora prinesti več denarja, kot je vloženega (dobiček). Obrestna mera v resnici določa najmanjšo potrebno stopnjo rasti – povprečno stopnjo gospodarske rasti, ki je potrebna, da bi ostali na mestu. Prvi kos rasti gre za poplačilo obresti.(2) Ta sistem pa je bil ustvarjen v času, ko se nihče ni zavedal ekoloških in družbenih stroškov prisilne in neomejene rasti.

Na osnovi obrestno obrestnega računa se količina denarja v rednih intervalih podvoji. Pri 3% obrestni meri se to zgodi v 24 letih, pri 6% v 12 letih. Za prejemnika to predstavlja eksponentno rast, vendar deluje kot rak v gospodarskem razvoju tistih, ki morajo plačevati obresti, namesto da bi prispevalo k zdravi rasti. To se odraža v nesposobnosti številnih držav v razvoju,da bi odplačale svoj državni dolg. (Kennedy, 1999)

Pogosto citiran primer nerazumnosti obresti in obrestno-obrestnega računa v resničnem svetu je sledeč: če bi Jožef ob rojstvu Kristusa investiral en pfenig po 4% obrestni meri, bi obrestne obresti do leta 1749 narasle na vrednost ene krogle zlata, ki bi bila tako težka, kot zemlja. Do leta 1990 bi dodatno narasla na vrednost 8190 takih krogel. Po 5% obrestni meri pa bi leta 1990 lahko kupili neverjetnih 134 milijard zlatih krogel teže kot je zemeljska obla.

3. Obresti prerazporejajo bogastvo

Plačevanje obresti povzroča, da se denar pretaka od tistih, ki imajo manj denarja kot ga potrebujejo, k tistim, ki imajo več denarja, kot ga potrebujejo. Tisti, ki so bogati, prejemajo neprekinjeno rento od tistih, ki si morajo denar sposoditi, da bi imeli sredstvo menjave.

To je sistem skritega prerazporejanja, ki denar pretaka od velike večine k nekaj odstotni manjšini, in ustvarja družbeno polarizacijo. Posledice tega so, da se velike količine denarja koncentrirajo v rokah vedno manj posameznikov ter multinacionalk. Po drugi strani se na primer države tretjega sveta v takšnem sistemu nikoli ne bodo mogle izkopati iz dolgov, saj njihov dolg narašča eksponentno.

Denarni sistem deluje kot sesalec, ki neprestano srka vire iz področij z manjšimi zaslužki, ter jih prerazporeja tja, kjer so zaslužki večji.

Židovska vera, kristjanstvo in Islam so prepovedovali oderuštvo, ki je bilo opredeljeno kot zaračunavanje kakršnihkoli obresti. Islam celo pravi: »What ye put out as usury to increase it with the substance of others, shall have no increase from God.”(3), kar bi si lahko razlagali kot trditev, da v izkoriščanju (»substance of others«) ni nič svetega, ni Duha.

V Islamu še danes ljudje ne plačujejo obresti za posojila, temveč posojilodajalci (banke ali posamezniki) postanejo solastniki/delničarji v podjetju in delijo dobiček – ali izgubo. In v razvitem svetu se, kot posledica zavedanja zgoraj navedenih dejstev, širijo ‘islamske banke’.

Vprašamo se lahko, ali je naključje, da so po tem, ko so obresti postale legalne, vse demokratične države začutile potrebo vzpostaviti sistem davka na prihodek in prerazporejanja prihodkov?

Vir:
Marjana Kos: Dancing with Money; magistrska naloga, avgust 2006

Opombe:
(1) Da bi osamili eno spremenljivko, smo postavili predpostavko o družbi brez rasti: brez rasti prebivalstva, rasti proizvodnje ali rasti količine denarja v obtoku. V praksi seveda vse te spremenljivke naraščajo s časom, kar povzroči, da je vpliv obresti še bolj zakrit.
(2) Lietaer and Belgin (2006) imata zanimiv pogled na to dejstvo: »V agrarnih družbah je človek ponavadi daroval bogovom prve sadove žetve. Zdaj, namesto tega, prve sadove našega dela dajemo finančnemu sistemu.« To bi lahko razumeli tudi kot preusmeritev naše pozornosti z duhovnega na materialno – oziroma sam padec v materijo
(3) Prevod: Denar, ki ga hočete pomnožiti z denarjem drugih ljudi, se pri Gospodu ne bo pomnožil. Vir prevoda: Koran, zalozba Ucila, 2005, prevedel Erik Majaron

zapisano: avgust 2007

Read Full Post »

Denar in zlato

Precej razširjena zmota med ljudmi je prepričanje, da ima »državni« denar kritje v zlatu. Da bi nam torej, če bi se v banko odpravili s kupom bankovcev, banka izplačala enako vrednost v zlatu. Temu že dolgo ni več tako. Vendar pa je zgodovina odnosa med denarjem in zlatom dolga in zanimiva.

Zlato je že zgodaj v zgodovini privzelo vlogo denarja, saj je imelo vse lastnosti, ki so za to potrebne: bilo je zaželeno, preprosto za rokovanje, trajno in deljivo, imelo je visoko in stabilno vrednost.

Skozi zgodovino so države imele denar vezan najprej pogosto na srebro, kasneje pa na zlato – tako imenovan zlati ali srebrni standard.

»Cena« denarja je bila določena v količini srebra ali zlata. Britanski funt je na primer pomenil funt srebra. Velika Britanija je prešla na zlati standard leta 1816. Francija in Združene države so imele bimetalni standard. Ob združitvi nemških državic v eno skupno državo leta 1871 je tudi ta izbrala zlati standard, in kmalu za njo skandinavske države. Francija je prešla na zlati standard leta 1878 in Japonska, ki je prej imela denar krit v srebru, je prešla na zlato leta 1897. Končno so leta 1900 tudi Združene države privzele zlati standard.

Zamenljivost denarja v žlahtno kovino je centralna banka v Veliki Britaniji prekinila že med vojno z Napoleonom, in posledica tega je bila inflacija. Ponovno se je to zgodilo ob izbruhu prve svetovne vojne leta 1914, Anglija je umaknila zlato iz notranjega obtoka, in tudi druge države so prekinile vezavo denarja na zlato. Britanija in Francija sta se vrnili na zlati standard po vojni. Vendar je britanska vlada določila tečaj funta na previsoki ravni in v svetovni krizi leta 1931 je Britanija dokončno prekinila povezavo z zlatom. V tem ji je sledila večina držav Commonwealtha, razen Kanade, kot tudi skandinavske države, Irak, Portugalska, Tajska ter nekatere južnoameriške države.

Združene države so obdržale povezavo z zlatom, in po drugi svetovni vojni je ameriški dolar prevzel mesto britanskega funta in postal glavna svetovna valuta. Druge države so določile tečaje svojih valut v odnosu do dolarja, vrednost le-tega pa je ostala določena v količini zlata.

Bretton Woods

Proti koncu druge svetovne vojne so številne države, ki so še pomnile gospodarsko krizo iz leta 1931, bile mnenja, da bi se narodi morali posvetovati in se dogovarjati o spremembah na mednarodnem denarnem trgu, ki imajo vpliv na ostale. Prakse, za katere se vsi strinjajo, da so škodljive za dobrobit sveta, bi morale biti prepovedane in druga drugi bi naj pomagale premagati kratkotrajne težave.

Namen konference v Bretton Woods-u leta 1944 je bil vzpostaviti sistem pravil, institucij in postopkov za urejanje mednarodnega monetarnega sistema. Ustanovili so Mednarodni denarni sklad (IMF – International Monetary Fund) ter Mednarodno banko za obnovo in razvoj (IBRD – International Bank for Reconstruction and Development), ki je zdaj ena od petih institucij World Bank Group.

Dogovor je zajemal sistem konvertibilnih valut, fiksnih menjalnih tečajev ter proste trgovine. Države članice so bile obvezane vzpostaviti pariteto svojih državnih valut v odnosu do zlata (»peg«) ter vzdrževati menjalne tečaje znotraj odstopanja v višini 1% s posredovanjem na denarnih trgih (s prodajo ali nakupom drugih valut). Hkrati so se ZDA ločeno obvezale vezati dolar na zlato po tečaju 35 ameriških dolarjev za unčo zlata. Po tem tečaju so tuje vlade in centralne banke lahko zamenjale dolarje za zlato.

Ker je bila glavna rezervna valuta ameriški dolar, je to v praksi pomenilo, da so druge države določale tečaje svojih valut v odnosu do dolarja, ter, ko je bila vzpostavljena konvertibilnost, prodajale dolarje, da so ohranjale menjalne tečaje znotraj odstopanja v višini 1%. Tako je dolar prevzel vlogo, ki jo je v mednarodnem denarnem sistemu prej opravljalo zlato – in dodatno pridobil na moči v sistemu svetovnih valut.

Politična osnova brettonwoodskega sistema sta bili koncentracija moči v majhnem številu držav ter prisotnost prevladujoče sile (ZDA), ki je bila pripravljena in zmožna prevzeti vodilno vlogo v svetovnih monetarnih zadevah.

Prekinitev zlatega kritja

gold-barsV začetku 70. let, ko je vojna z Vietnamom pospeševala inflacijo, so ZDA imele tako proračunski kot trgovinski deficit (slednjega prvič v 20. stoletju). Do ključnega trenutka je prišlo leta 1970, ko se je odstotek kritja v zlatu zmanjšal s 55% na 22%. Neoklasični ekonomisti so mnenja, da je to predstavljalo točko, ko so ljudje izgubili zaupanje v ZDA, da bodo zmanjšale svoj proračun in trgovinski primanjkljaj.

Leta 1971 so ZDA tiskale čedalje več dolarjev in jih pošiljale v tujino za plačilo vojnih stroškov in privatnih investicij. 15. avgusta 1971 je predsednik Nixon enostransko objavil 90-dnevni nadzor nad plačami in cenami, 10% dodatni davek na uvoz, ter, kar je najbolj pomembno, »zaprl zlato okno«, kar je pomenilo, da dolar ni bil več zamenljiv za zlato, razen na odprtem trgu. To odločitev je sprejel brez posvetovanja s člani mednarodnega denarnega sistema, ali celo lastnega ministrstva za zunanje zadeve.

Ločitev denarja od žlahtnih kovin je prekinila zadnjo povezavo denarja s fizičnim svetom ter je pomenila, da je denar postal še bolj izmikajoč pojem. Posledica tega so plavajoči menjalni tečaji, ki jih imamo še danes. Zdaj je tudi prvič v zgodovini sveta, da imajo vse glavne države na svetu valuto, ki ni osnovana na zlatu, srebru ali kakšnem blagu.

Dandanes vrednost valut določajo v največji meri tržne sile. Kombinacija politike zmanjšanega reguliranja finančnih trgov v Veliki Britaniji in ZDA v 80. letih (Thatcher in Reagan), ter razvoj računalnikov pa še nadalje spodbujata špekulativni trg z valutami. Lietaer navaja, da je 98% vsega trgovanja na valutnih trgih špekulativnega in le 2% je vezanega na dejansko ekonomijo. Po njegovi oceni količina denarja, s katero se dnevno trguje na valutnih trgih, obsega 150 krat obseg celotnega dnevnega obsega mednarodnega trgovanja z vsem blagom, vseh proizvajalcev, in vseh storitev po vsem svetu. Je v višini 100x obsega dnevnega trgovanja z vsemi vrednostnimi papirji na vseh borzah po svetu.

Trg z valutami je postal največji trg na svetu. Trgovanje z valutami (nakup in prodaja valut) dandanes presegajo obseg trgovanja vseh drugih trgov, celo celotne svetovne ekonomije. Zato valutni trgi prvič v zgodovini postajajo življenjskega pomena za skoraj vsakogar – čeprav je zelo verjetno, da se večina ljudi tega še vedno ne zaveda.

zapisano: avgust 2007

Vir:
Marjana Kos: Dancing with Money; magistrska naloga, avgust 2006

Read Full Post »

Ob branju knjige Rich Dad, Poor Dad Roberta Kiyosakija
Čeprav se z načinom razmišljanja pogosto ne strinjam, je knjiga jasen in preprost vpogled v to, kako razmišljajo in delujejo tisti, ki »imajo«. V angleščini celo obstajata izraza »haves« in »have-nots«.

Avtor razlaga razliko med tistimi, ki delajo za denar in tistimi, ki uporabljajo denar tako, da dela za njih. Najprej je potrebno pojasniti nekaj osnovnih pojmov:

prihodki in odhodki (se navezujejo na bilanco uspeha)
gre npr. za plačo in stroške, ki jih imamo

premoženje in obveznosti (bilanca stanja)
Premoženje je vse, kar nam prinaša prihodek, obveznosti pa vse, za kar moramo odvajati svoj denar, odhodki v različnih oblikah. Kiyosaki zatrjuje, da so prizadevanja ljudi, da bi se izkopali iz revščine, neuspešna v glavni meri zaradi tega, ker ne ločijo med tema dvema pojmoma.

Bogati vlagajo svoj denar v premoženje, navadni ljudje pa ponavadi v obveznosti – za katere pa menimo, da so premoženje. Kiyosaki izziva utrjeno prepričanje, da je npr. hiša premoženje.

Če pomislimo v okviru prihodkov in odhodkov – med katere bi jo uvrstili? Hiša, ki jo kupimo zase, nam v prihodnosti dejansko ne prinaša prihodkov, temveč stroške – večja in več vredna kot je, več stroškov imamo. Enako velja npr. za avtomobil in še kaj!

»Navadni« ljudje pa vse te stvari v našem življenju ponavadi vidimo kot naše premoženje. Vendar nam prav te pogosto držijo zanko okoli vratu, saj »moramo« delati in služiti denar, da si jih lahko privoščimo in jih vzdržujemo.

Bogati razmišljajo na drugačen način, pa naj gre za ljudi, ki so se rodili v bogatih družinah, kjer jim je tak način razmišljanja in življenja že položen v zibko, ali pa za številne »novopečene« bogataše, ki so to ugotovili in izkoristili predvsem v zadnjih desetletjih privatizacije premoženja v gospodarstvih v prehodu, kot smo poimenovani Slovenija in druge novonastale države v Evropi.

Ponovno poudarjam, da se sama nujno ne strinjam s tovrstnim načinom »bogatenja« na plečih drugih, vendar je to način, na kakršnega dandanes deluje naš svet, svet v katerem so bogati vedno bolj bogati, ostali pa delajo(mo) za njih.

zapisano: avgust 2007

Read Full Post »

V majhnem mestu Totnes na jugozahodu Anglije smo se pripravljali na prvo javno predstavitev skupine za ekonomijo v okviru iniciative Transition Town Totnes, ko je Rob, prva gonilna sila gibanja, prišel na briljantno idejo:

»Zakaj ne bi natisnili denar, in ga razdelili ljudem?!«

Ampak, tega vendar ne moremo, je bila moja prva reakcija, ki imam ekonomsko izobrazbo in denar jemljem tako resno, da sem ga celo izbrala za temo svoje magistrske naloge.

Vendar, iz istega razloga sem tudi vedela, kako pomembno je, da čimveč ljudi začne razmišljati o tem, kaj sploh je denar, ter da čimprej začnemo ustvarjati raznolikost na tem področju. Ko je Rob poslal še navdušujoč nagovor, ki smo ga kasneje natisnili na bankovec, sem bila tudi jaz že v »ognju« navdušenja.

Tako smo marca letos natisnili 300 bankovcev, ki so na eni strani imeli faksimile funta, ki ga je leta 1810 izdala ‘Bank of Totnes’, v razmislek, da to ni prvič, da je Totnes izdal lastni denar. Bankovce smo razdelili ljudem, in jih poslali v svet, naj jih uporabljajo kot denar. Totnes je ravno prav odštekan, da nam je v nekaj dneh, ki smo jih imeli na razpolago, uspelo pritegniti 18 trgovinic in lokalov, ki so privolili, da bodo sprejeli ta “denar”.

Kaj pravzaprav je denar?
Bernard Lietaer
, strokovnjak na področju alternativnega denarja, je oblikoval definicijo, ki pravi, da je denar »dogovor v skupnosti, da bodo neko stvar uporabljali kot menjalno sredstvo«. Skupnost je lahko narod, lahko je majhna skupina ljudi, ali pa ves svet. Ameriški dolar je (veljavno) plačilno sredstvo praktično po vsem svetu, medtem ko je bil slovenski tolar sprejet kot denar večinoma samo v Sloveniji.

Ker jih je bilo tako malo, se je seveda večina ljudi odločila, da jih bo raje obdržala za spomin. V eni od trgovinic je kupec, ki je plačal s svojim Totnes funtom, že čez nekaj minut prišel nazaj v trgovino, kupil še eno knjigo, in svoj T£ zahteval nazaj kot drobiž. Po treh mesecih, ko se je eksperiment iztekel, smo želeli zbrati podatke o tem, kako so ti bankovci krožili, kolikokrat so bili uporabljeni – pa nam je uspelo ‘izslediti’ le kakih 20 bankovcev, vključno s tistimi, ki smo jih sami imeli na svojih hladilnikih.

Totnes funt je eksplodiral čez vso Anglijo in čez, nenadoma so novinarji od vsepovsod prihajali v to »mesto, ki tiska lasten denar«. Navdušenje in podpora ljudi v Totnesu, ter globoko razumevanje, zakaj to sploh počnemo, pa so presegli vsa pričakovanja. Čas je bil zrel za naslednji korak.

V juniju smo bili pripravljeni z naslednjo fazo, ki je bila zasnovana na principu »Berkshares« iz ZDA. Tokrat smo natisnili 10.000 funtov, ki jih ljudem izdajamo v zameno za funt sterling, le-te pa obdržimo za kritje. V resnici med obema bankovcema ni bistvene razlike – čeprav ljudje večinoma mislijo, da je državni denar krit v zlatu, kar že dolgo ni več res – vendar imamo ljudje še vedno več zaupanja v ‘uradni’ denar. V tem trenutku je v obtoku že okoli 5.000 T£, s katerimi ljudje lahko plačujejo v več kot 50 trgovinah, lokalih in podjetjih. Sprejema jih tudi nekaj stojnic na tržnici.
zapisano: avgust 2007

Več:
The Independent
BBC

Kratki filmček posnet med prebivalci Totnesa po izvedenem poskusu: Totnes Pound

Read Full Post »

« Newer Posts - Older Posts »