Rast količine denarja v obtoku mora biti eksponentna, če naj denar servisira eksponentno rast prebivalstva in produkcije dobrin za potrebe tega eksponentno naraščajočega prebivalstva (pravičnost in implicitne vrednote obresti v tem primeru puščam ob strani). Rast neke populacije pa je vedno eksponentna, spreminja se lahko sicer eksponent, vendar pa rast populacije nikdar ne postane recimo linearna. Rast se seveda lahko ustavi in eksponent pade na ali pod 1. Vendar dokler govorimo o rasti, populacija prej ali slej preraste meje oz. porabi končna sredstva, zaradi svoje eksponentne narave, ne glede na to kako hitra je rast.

Trenutno je številu prebivalcev na tem planetu zelo blizu tiste meje, ki jo ta planet lahko, morda celo samo za krajši čas prenese. Izginjanje vrst, pojavi, kot so globalno segrevanje, kažejo, da se nekaj takega v teh časih dejansko dogaja. Vendar pa se rast počasi umirja, število otrok na žensko drastično upada hkrati z daljšanjem življenske dobe, menda se nahajamo v fazi zadnje podvojitve števila prebivalstva na zemlji in nekje tam do leta 2060 naj bi bilo na zemlji že manj ljudi, kot jih je na zemlji danes. Bolje to razloži Hans Rosling tukajle.

V primeru zaustavitve rasti, morda tudi rast količine denarja v obtoku, še posebej eksponentna, ni več nujno potrebna, vsaj ne za potrebe menjave. Skratka lahko se zgodi, pa tudi, če pustimo trenutni ameriški javni dolg in njegovo servisiranje ob strani, da se bo denarni sistem v prihodnosti postavljal drugače. Dopolnilne valute imajo lahko v kakšnih turbulentnih časih še dodatno pomembno vlogo blaženja raznih robnih pojavov, špic, problemov, ki se navadno, ali pa kar vedno pojavljajo ob sistemskih spremembah.

Vendar pa imajo tudi denar brez obresti in recimo tudi brez ležarin implicitne posledice, ki so hitro vidne. Teorija iger nam kaže, da so v pogojih rasti možne različne miroljubne in kooperativne strategije, v katerih vsi lahko vsi participirajo na tej novi vrednosti. Tu se lahko splača vložit svoj čas in energijo v to, kako si pridobiti čimvečji del te nove vredsnosti, participirati na rasti, skupaj z drugimi, samo še malo bolj. V razmerah, ko rasti ni več, vsakič, ko kdo kaj pridobi, nekdo drugi tisto izgubi. V tem primeru se splača investirat svoj čas in energijo v to, da osvojimo premoženje drugih ali da obranimo svoje pred drugimi. Temu rečemo potem konflikti, bojevanje, vojne in podobno. In verjetno si nihče ne želi živeti v neprestanih konfliktih in vojnah.

Ta problem lahko morda do neke mere rešijo, kaj vem, ležarine in pa emisije novega denarja, ki nadomestijo “preležani” denar. V tem primeru, tudi če je emisija konstantna, se lahko razni dogodki in dogajanja še vedno delno kompenzirajo skozi hitrost kroženja tega denarja. Vse zgleda krasno. Vendar pa skozi ležarine denar ni več ustrezno sredstvo za hranjenje vrednost in za čas starosti (in prav skozi staranje se ustavlja eksponentna rast prebivalstva). Brez možnosti varčevanja v denarju za čas, ko ne bomo mogli povsem samostojno skrbeti zase, nas bo pripravilo, da bomo varčevali v drugih valutah. Razni trajnostni sistemi se sicer slišijo krasno, vendar pa verjetno ne bo uspelu vsakemu vzpostaviti trajnostnega sistema, ki ga bo preživljala na starost. Poznamo pa “valuto”, ki to že stotine tisoče let opravlja to funkcijo — otroke. Pa smo spet pri eksponentni rasti in pri Malthusu (in konfliktih ali celo uničenju, ki ga to prinaša).

Ok, zadnji poskus, varčevalna valuta in menjalna valuta, ena z ležarinami, druga brez. Ekonomisti veste povedat, da slab denar vedno izpodrine dobrega in hokus pokus, do varčevalne valute se ne da več prit, sledi polarizacija (med tistimi ki imajo in tistimi, ki bi tudi radi boljši denar), tej konflikti, tem nemiri itd.

Zato se meni zdi, da je debata denarju pravzaprav precej širša debata o vrednotah in odnosih v skupnosti. Denar pa je vedno samo slika teh odnosov, slika vezi, ki so se vzpostavile med temi ljudmi, vrednot, po katerih se ravnajo. V času tekočega prehajanja med različnimi skupnostmi, bi verjetno lahko lahko zamenjali podobno število valut. Vendar pa se meni iz tukaj zapisanega zdi, da ni denar tisti, ki bo pripomogel h grajenju posameznih skupnosti, pač pa bodo slednje te svoje vrednote izrazile v denarju. In kakor trdne bojo skupnosti (v sebi in napram drugim), tako trdne bodo tudi njihove valute. Do tega zavedanja pa je morda še dobro, da lahko še rastemo, trenutne alternative so za nas posameznike bistveno hujše (čeprav z vidika populacije ne nujno slabše).

Nekje je nekdo postavil vprašanje, ali bo naša civilizacija morda prva, pri kateri luksuz in ‘razvoj’ ne bosta pomenila tudi uničenja civilizacije?
(recimo tako Rimljani kot Grki in ostale velike civilizacije iz preteklosti so menda imele probleme s tem )

Fajn napisano!