Fureai Kippu, Japonska

Japonska je doživela gospodarsko krizo (ki jo je sprožil padec na trgu nepremičnin, sledil pa je borzni zlom) že v letu 1990. Recesija, ki je sledila, je trajala več kot 15 let – kar je dlje kot velika recesija v ZDA v tridesetih letih prejšnjega stoletja. Vendar pa Lietaer in Belgin v knjigi, omenjeni med viri, navajata misel, da »Japonska kriza« morda ni bila osamljen primer, temveč simptom strukturnega zloma svetovnih razsežnosti, ki je pač najprej zadel Japonsko.

Do leta 1995 je večina Japoncev verjela, kar so jim govorili – da bodo stvari šle na boljše po nekaj težkih letih, kot v vsakem drugem poslovnem ciklu. Poskusili so z vsemi konvencionalnimi rešitvami za ponoven zagon gospodarstva, vključno z nizkimi obrestnimi merami (ki so padle vse do nič), davčnimi ugodnostmi, Keynesijanskimi spodbudami preko javnih del ter z obupanim poskusom, da bi spodbudili potrošnjo s sistemom kuponov. Noben ukrep ni prinesel pričakovanih rezultatov in socialne posledice so bile pogubne. (Tudi v dobesednem pomenu; številni moški, ki so imeli na skrbi družino, so zaradi finančnega pritiska delali samomore, ko ob izgubi službe ali nižji plači enostavno niso več zmogli odplačevati hipotek.)

V 90. letih je tako vedno več ljudi, v vladnih kot tudi nevladnih krogih, začelo iskati nekonvencionalne rešitve. Takrat je prišlo do pravega razcveta ‘lokalnih’ valut na različnih področjih. Minister za gospodarstvo, Takeo Hiranuma, je opisal vladno podporo komplementarnim valutam z besedami: »Uporaba komplementarnih valut lahko pomaga končati dolgotrajno deflacijo japonskega gospodarstva, s tem ko zagotovi različna dodatna denarna sredstva na lokalnih ravneh.«

Danes je Japonska država z največ sistemi komplementarnih valut na svetu (600 sistemov konec leta 2003). Hkrati ima tudi največjo raznolikost tovrstnih valut. Ena od najbolj razširjenih je Fureai* kippu, ki se uporablja v socialne namene, na področju zdravstvene nege.

Sistem se na kreativen način loteva problema starajočega prebivalstva. Japonska ima najhitreje starajočo populacijo na svetu. Več kot 1,8 miljona Japoncev dnevno potrebuje pomoč in ocenjuje se, da se bo njihovo število podvojilo v naslednjih desetih letih. Hkrati so se mladi odselili od doma v precej večjem številu kot v prejšnjih generacijah.

Običajna dilema je med držanjem obljub upokojenim za ceno finančnega bankrota (npr. Nemčija in Skandinavija) ali postopnim manjšanjem podpore ostarelim na raven razpoložljivih sredstev (ZDA, Velika Britanija). Bivši japonski pravosodni minister Tsutomu Hotta pa se je ob svoji upokojitvi leta 1991 problema lotil drugače.

V okviru sistema Fureai Kippu posamezniki pomagajo starejšim ali hendikepiranim na kakršenkoli način z nego, ki je japonski nacionalni sistem zdravstvene nege ne pokriva: storitve na njihovem domu v zvezi s hrano ali dnevno kopeljo (ki je na Japonskem ritual), pomoč pri nakupih ali pripravi hrane, branje slepim osebam. Te elektronske »kartice« se vplačajo v računalniški varčevalni račun osebe, ki je storitev opravila.

Obračunska enota Fureai Kippu je ura dela. Za različne storitve se uporabljajo različne stopnje: npr. ena ura nakupovanja ali branja prinese dobropis enega Fureai Kippu, medtem ko je pomoč pri osebni negi vrednotena z dvema Fureai Kippu za vsako opravljeno uro dela. Zbrane dobropise lahko posameznik hrani za lastno uporabo v prihodnosti, ali pa jih prenese na drugo osebo po svojem izboru – običajno je to starš ali član družine, ki živi v drugem delu države in potrebuje podobno pomoč.

Trenutno v sistemu sodeluje okoli 400 neprofitnih organizacij, ki izdajajo in izmenjujejo Fureai Kippu. Sistem koordinira Sawayaka Healthcare Foundation s pomočjo dveh klirinških hiš.

Ker imajo ostareli pomoč na lastnem domu, se čas, ko se morajo preseliti v drage domove za ostarele, znatno odloži. Prav tako je čas, ki ga preživijo v bolnišnicah po zdravstvenih težavah, precej krajši. Vse to znatno zniža stroške družbe za skrb za ostarele – pri tem pa dejansko izboljša kvaliteto njihovega življenja. Ostarelim so ljubše storitve, ki so jih deležni v okviru Fureai Kippu, kot tiste, ki jih plačajo z jeni »ker je odnos drugačen, bolj oseben«. Ljudje, ki nudijo pomoč, pogosto dojemajo ljudi, katerim pomagajo, kot surogate za svoje starše.

Ta sistem ustvari tok resursov, ki za svoje delovanje ni odvisen od vladnih subvencij ali birokracije, dragega zavarovanja ali celo nacionalne valute. Prenosljivost Fureai Kippu jim daje vlogo menjalnega sredstva za skrb za ostarele; je specializirana komplementarna valuta, ki deluje vzporedno z nacionalno valuto. Podoben sistem snujeta tudi Kitajska in Švica.

* Fureai je japonski izraz, ki se nanaša na čustveno povezavo, ki nastane med ljudmi različnih starostnih skupin ali poklicev v skupnosti (»vzajemni stik«). Uporablja se takrat, ko gre za osebni, fizični stik, za razliko recimo od stika preko interneta.

Viri:
Community Currency Guide
Lietaer, B. & Belgin, S: Of Human Wealth
Wikipedia

Nadaljnje branje:
Lietaer, B: Complementary Currencies in Japan today

Svobodni denar iz Wörgla

Čudež v Wörglu

Povzetu po članku Franceta Susmana: Čudež tirolskega župana

Leta 1931, torej v času najhujše brezposelnosti, je postal Mihael Unterguggenberger, socialist in železničar, župan mesteca Wörgl pri Kufsteinu na Tirolskem. Kraj je imel 4216 prebivalcev. Leta 1930 je bilo tam zaposlenih 310 železničarjev, leta 1932 pa le še 190. V tem letu je bilo 200 ljudi odvisnih od socialne pomoči. Občinska blagajna se je izpraznila. Za 118.000 šilingov davkov je manjkalo. Imeli so 400 brezposelnih, v okraju pa kar 1500. Pri banki v Innsbrucku so imeli 1.300.000 šilingov dolga. Niti obresti niso mogli plačevati. V prvi polovici leta 1932 je bilo plačanih v občinsko blagajno 3.000 šilingov davka.

Unterguggenberger je začel temeljito študirati Karla Marxa, potem Proudhona in končno Gesella. Veliko strani je pri tem preštudiral dva ali trikrat. Vsak dan je govoril z občinskimi odborniki. Potem je sklical sejo, razložil položaj in svoj načrt.

Dali so tiskati “bankovce” – delavska potrdila po 1, 5 in 10 šilingov. Potrdila so imela polja za mesečne koleke.

Vsak mesec je bilo treba prilepiti kolek v vrednosti 1% bankovca. Trgovci, tovarnarji in bančni uslužbenci so načrtu pritrdili. 1. avgusta 1932 so izdali za 30.000 šilingov delavskih potrdil. Kmalu so ugotovili, da je bilo to preveč, zato so obdržali le za 9.000 potrdil, ki so bila krita pri banki s pravimi avstrijskimi šilingi.

Potrdila so zaradi kolekov krožila trikrat hitreje kot pravi šilingi. Koleke je prodajala mestna blagajna. Torej je imela prave dohodke. Na naložene šilinge pri banki so dobivali obresti. Vsakdo je lahko pri banki potrdila zamenjal za šilinge z 2% izgubo. Vsi trgovci so potrdila radi sprejemali. Tako je mestna papirnica kmalu nastavila 350 delavcev, cementarna pa 400, za izgradnjo kopališča so sprejeli nadaljnjih 100 delavcev. Gradili so ceste in kanale. Brez povišanja davkov je bilo leta 1932 plačanih 121.000 šilingov, 118.000 zaostanka je bilo kmalu poravnano, nekateri pa so plačevali davke vnaprej.

Opravili so javna dela v vrednosti 100.000 šilingov, čeprav so jih izdali le za 9.000. Tako je prinašal tak denar blagoslov, kot ga je imenoval znameniti profesor z univerze Yale Irving Fisher (27.2.1867 – 29.4.1947), ki je o tem denarju napisal nekaj knjig, zlasti “100%-ni denar”. Menil je, da bi s tem denarjem v Ameriki lahko ustavili brezposelnost v dveh do treh tednih.

Wörgl je postal romarsko mesto gospodarstvenikov. Edouard Daladier (1884-1970), takratni poslanec in kasnejši ministrski predsednik, je hotel uvesti isti sistem za vso Francijo, pa so ga bogataši zavrli, ker so živeli od obresti. Ljudje so kupovali ali pa hranili pri banki v Wörglu, ta je denar posojala brez obresti (sicer bi morala plačevati koleke). Ljudje se niso več vozili v Innsbruck na nakupovanje.

Nacistična prepoved

Švicarski časnikar Bourdet je poročal: “Avgusta 1933, eno leto po začetku tega poizkusa, sem poiskal Wörgl. Nepristransko moram priznati, da uspeh meji na čudež. Po razkopanosti znane ulice so sedaj kot avtoceste. Občinska hiša, krasno prenovljena, je vila z geranijami. Novi betonski most nosi napis: “Sezidan s svobodnim denarjem leta 1933″. Vsi delavci so navdušeni privrženci svobodnega denarja (svoboden zato, ker je oproščen obresti in podobnih dajatev). V vseh trgovinah jemljejo delavska potrdila pod istimi pogoji kot uradni denar.”

Kitzbuhel je kmalu tudi izdal za 3.000 šilingov potrdil – en šiling na osebo. V obeh občinah so veljala vsa potrdila. 300 občin se je pripravljalo na splošno uvedbo potrdil.

Profesor Fisher je decembra 1932 poslal v Wörgl komisijo ameriških gospodarstvenikov. Hans Cohrssen iz Fisherjevega inštituta na univerzi Yale je 17. februarja 1933 na newyorškem radiu poročal o Wörglu. Dolgo predavanje je moral še dvakrat ponoviti. Številna mesta so začela v 22 državah ZDA uvajati svobodni denar. Nekateri so koleke povišali do 20 odstotkov, kar je vodilo v kaos. Tudi 12 odstotkov letno je preveč, pravilno je 6 odstotkov, ker mora denar zastopati blago, ki pa izgubi na leto za 6% na vrednosti, zaradi skladiščenja, obrabe, zastarelosti in podobno.

Pod pritiskom avstrijskih nacistov in pod pritiskom hudih kapitalistov je 15. septembra 1933 tirolsko sodišče prepovedalo delavska potrdila, češ da so pravi denar. Na Tirolskem so 1933 morali ukiniti poizkus, ki nima para v zgodovini, s tem so prišli delavci spet na cesto in so zahtevali Hitlerja v Avstrijo kot tudi drugod.

Teorija o zajamčenem obtoku indeksvalute je bila do sedaj znatno izpopolnjena. Morda se bo smelo kje vpeljati ta sistem šele po krvavih revolucijah in popolnem zlomu vsega prebivalstva. Če ga bomo lahko vpeljali v Sloveniji, potem Slovenija lahko postane zibelka nove dobe, zibelka prenove za cel svet. Marsikatera prerokba govori v tej smeri. Sicer pa ni pri tem ničesar mističnega: gre za ozaveščenost, informacijo, ki so jo desetletja preprečevali tisti, ki se bojijo, da bi narod izvedel, kako funkcionira denar.

Vir:
www.pozitivke.net
Wikipedia

Več:

Curitiba, Brazilija

Curitiba je mesto na jugu Brazilije, v zvezni državi Parana. Še v začetku 70. let je bilo mesto nerazvito, na nivoju tretjega sveta, leta 1992 pa so mu Združeni narodi podelili naziv ‘najbolj ekološko mesto na svetu’. Pa si poglejmo eno od zgodb iz Curitibe – seveda, tudi ta bo o denarju. 

V mesto so se stekale mase ljudi s podeželja in preplavljeno je bilo z barakarskimi predmestji (‘favelas’), zgrajenimi pretežno iz kartona in valovite kovine. Največji problem pa so bile smeti. Smetarski avtomobili sploh niso mogli peljati po ulicah, saj le-te niso bile dovolj široke zanje. Smeti so se kopičile, zaredili so se glodavci in izbruhnile so razne vrste bolezni.

Leta 1971 je bil za župana izvoljen Jaime Lerner. Mesto ni imelo denarja, da bi se problema odpadkov lotil na običajen način, z buldožerji in grajenjem cest. Vendar so našli izvedljivo rešitev: na ulice na obrobju favel so postavili velike kovinske smetnjake. Kdorkoli je prinesel vrečko smeti, je dobil žeton za avtobus. Dodaten program je omogočil, da so šolarji v zameno za smeti dobili zvezke. Kmalu so otroci soseske očistili do čistega. Starši so žetone uporabili za pot v center mesta, kjer so delovna mesta.

Slika: Cambio Verde, zelena menjava v Curitibi: v zameno za odpadke namenjene recikliranju dobijo prebivalci svežo hrano (vir: http://www.marionkaplan.com/idx_brazil.htm)

Danes v tem procesu sodeluje 70% gospodinjstev v Curitibi. 62 revnejših sosesk je zamenjalo 11 tisoč ton smeti za skoraj milijon žetonov in 1.200 ton hrane. V treh letih je več kot 100 šol zamenjalo 200 ton smeti za 1,9 milijona zvezkov. Samo recikliranje papirja prihrani količino papirja, za katero bi bilo treba posekati 1.200 dreves na dan. Prihodek od recikliranja odpadkov pa se uporablja za socialne programe.

Lahko bi rekli, da je Jaime Lerner ustvaril nov denar oziroma komplementarni denarni sistem. Program, ki ga je poimenoval ‘Smeti ki niso smeti’, bi prav tako lahko imenovali ‘Smeti, ki so vaš denar’. Seveda se projekta niso lotili z namenom ustvariti komplementarno valuto – preprosto so pri obravnavi problema uporabili celosten pristop. Na podoben, inovativen način so se lotili tudi drugih področij in danes je Curitiba eno od najnaprednejših mest na svetu, po katerem se zgledujejo v številnih drugih velemestih.

Učinki Lernerjevega drugačnega pristopa k reševanju problemov pa se odražajo tudi v gospodarskih kazalnikih. Curitiba ima daleč najbolj razvite socialne programe v Braziliji, in ene od najbolj aktivnih kulturnih in izobraževalnih programov – vendar pa njihova davčna stopnja ni nič višja kot v ostali državi. Povprečen prebivalec Curitibe ima plačo v višini približno 3,3 krat minimalne plače v državi, vendar pa je njegov skupen prihodek vsaj še za 30% višji od tega (torej približno 5-kratnik minimalne plače). Teh dodatnih 30% izvira neposredno iz netradicionalnih denarnih oblik, kot je npr. hrana v zameno za smeti.

Celo na makroekonomski ravni so očitni znaki, da se dogaja nekaj nenavadnega. Med letoma 1975 in 1995 je domači proizvod v Curitibi narasel za približno 75% več kot v državi Parana, in 48% bolj kot v celotni Braziliji.

Curitiba je dober primer, kjer 25-letne izkušnje potrjujejo, da celosten pristop, kjer se uporablja tako tradicionalna nacionalna valuta kot tudi dobro zasnovana komplementarna valuta, koristi vsem – vključno s tistimi ljudmi, ki so osredotočeni izključno na tradicionalno gospodarstvo, ki je denominirano v nacionalnih valutah.

Viri:
Kennedy, M. & Lietaer, B.: Beyond the Euro – Towards Another Globalisation, working draft 2003
http://www.globalideasbank.org/site/bank/idea.php?ideaId=2236
http://www3.iclei.org/localstrategies/summary/curitiba2.html

Je to denar?

V majhnem mestu Totnes na jugozahodu Anglije smo se pripravljali na prvo javno predstavitev skupine za ekonomijo v okviru iniciative Transition Town Totnes, ko je Rob, prva gonilna sila gibanja, prišel na briljantno idejo:

»Zakaj ne bi natisnili denar, in ga razdelili ljudem?!«

Ampak, tega vendar ne moremo, je bila moja prva reakcija, ki imam ekonomsko izobrazbo in denar jemljem tako resno, da sem ga celo izbrala za temo svoje magistrske naloge.

Vendar, iz istega razloga sem tudi vedela, kako pomembno je, da čimveč ljudi začne razmišljati o tem, kaj sploh je denar, ter da čimprej začnemo ustvarjati raznolikost na tem področju. Ko je Rob poslal še navdušujoč nagovor, ki smo ga kasneje natisnili na bankovec, sem bila tudi jaz že v »ognju« navdušenja.

Tako smo marca letos natisnili 300 bankovcev, ki so na eni strani imeli faksimile funta, ki ga je leta 1810 izdala ‘Bank of Totnes’, v razmislek, da to ni prvič, da je Totnes izdal lastni denar. Bankovce smo razdelili ljudem, in jih poslali v svet, naj jih uporabljajo kot denar. Totnes je ravno prav odštekan, da nam je v nekaj dneh, ki smo jih imeli na razpolago, uspelo pritegniti 18 trgovinic in lokalov, ki so privolili, da bodo sprejeli ta “denar”.

Kaj pravzaprav je denar?
Bernard Lietaer, strokovnjak na področju alternativnega denarja, je oblikoval definicijo, ki pravi, da je denar »dogovor v skupnosti, da bodo neko stvar uporabljali kot menjalno sredstvo«. Skupnost je lahko narod, lahko je majhna skupina ljudi, ali pa ves svet. Ameriški dolar je (veljavno) plačilno sredstvo praktično po vsem svetu, medtem ko je bil slovenski tolar sprejet kot denar večinoma samo v Sloveniji.

Ker jih je bilo tako malo, se je seveda večina ljudi odločila, da jih bo raje obdržala za spomin. V eni od trgovinic je kupec, ki je plačal s svojim Totnes funtom, že čez nekaj minut prišel nazaj v trgovino, kupil še eno knjigo, in svoj T£ zahteval nazaj kot drobiž. Po treh mesecih, ko se je eksperiment iztekel, smo želeli zbrati podatke o tem, kako so ti bankovci krožili, kolikokrat so bili uporabljeni – pa nam je uspelo ‘izslediti’ le kakih 20 bankovcev, vključno s tistimi, ki smo jih sami imeli na svojih hladilnikih.

Totnes funt je eksplodiral čez vso Anglijo in čez, nenadoma so novinarji od vsepovsod prihajali v to »mesto, ki tiska lasten denar«. Navdušenje in podpora ljudi v Totnesu, ter globoko razumevanje, zakaj to sploh počnemo, pa so presegli vsa pričakovanja. Čas je bil zrel za naslednji korak.

V juniju smo bili pripravljeni z naslednjo fazo, ki je bila zasnovana na principu »Berkshares« iz ZDA. Tokrat smo natisnili 10.000 funtov, ki jih ljudem izdajamo v zameno za funt sterling, le-te pa obdržimo za kritje. V resnici med obema bankovcema ni bistvene razlike – čeprav ljudje večinoma mislijo, da je državni denar krit v zlatu, kar že dolgo ni več res – vendar imamo ljudje še vedno več zaupanja v ‘uradni’ denar. V tem trenutku je v obtoku že okoli 5.000 T£, s katerimi ljudje lahko plačujejo v več kot 50 trgovinah, lokalih in podjetjih. Sprejema jih tudi nekaj stojnic na tržnici.
zapisano: avgust 2007

Več:
The Independent
BBC

Srednji vek – brakteati

Harvardska univerza je delala raziskavo, katero obdobje človeštva je bilo gospodarsko najboljše, kdaj so ljudje živeli v največji blaginji. Ugotovili so, da je bila to doba visokega srednjega veka ali Hohenstaufovcev v srednji Evropi. Takrat ni bilo ne brezposelnosti ne revščine, zgrajene so bile katedrale kot strasburška, kakršnih bi danes ne mogli zgraditi. Delali so le 4 dni na teden, kmetje pa so nosili zlate gumbe.

Vzrok blaginje? Posebne vrste denar, ki je bil v veljavi 1150 do 1450. Rekli so mu “brakteati” (ker so jih lomili za drobiž, tako slabe kvalitete so bili). Slab denar vedno izpodrine trdnega, ker se ga hočejo ljudje hitro znebiti, s tem pa ustvarja blagostanje. Nenapovedano so denar odpoklicali in ga zamenjali z novim z gotovim odbitkom, zato je denar poskočno krožil, ker so se bali, da bo razveljaven.

Izsek iz članka Franceta Susmana: Čudež tirolskega župana

Slovenski denar – lipa

Slovenska lipa je bila neuradna slovenska valuta, ki jo je leta 1989 izdalo novo ustanovljeno podjetje Lipa Holding iz Ljubljane. Idejni vodja tega projekta je bil dr. Bogdan Oblak – Hamurabi, podjetje pa je pripravljalo izdajo bankovcev v vrednosti 1/2 lipe, 1, 2, 5, 10, 20, 50 in 100 lip. Do natisa je prišel le bankovec za eno lipo, ki se je pojavil v obtoku v Ljubljani 31. marca 1990. Takrat so bile sklenjene tudi pogodbe z več kot 80 podjetji, med njimi časopisno podjetje Mladina, ki so se zavezala, da bodo sprejemala lipe kot pomožno plačilno sredstvo. Izdanih je bilo okoli 35.000 bankovcev v eni seriji, ki so imeli kritje v zlatu.

Po razglasitvi suverenosti Slovenije v letu 1990, je podjetje Lipa Holding izdalo tudi dva kovanca v tej valuti. Zlatarna Celje naj bi po naročilu Lipa Holdinga skovala 300 zlatnikov po 50 lip, kar pa ni bilo v celoti realizirano. Skovanih je bilo le okoli 80 zlatnikov. Poleg zlatnikov pa je bilo skovanih okoli 8.000 srebrnikov po 1 lipo. Modele za kovanje je izdelal oblikovalec Stane Dremelj.

Na bankovcu za 10 lip naj bi bil upodobljen Jurij Vega
Na bankovcu za 20 lip naj bi bil upodobljen Anton Martin Slomšek
Na bankovcu za 50 lip naj bi bil upodobljen Jože Plečnik
Na bankovcu za 100 lip naj bi bil upodobljen slovenski pesnik France Prešeren

Edini bankovec, ki je prišel v obtok je imel na prvi strani desno upodobljenega pesnika Prešerna, levo je bila upodobljena cvetoča veja lipe, na sredini napis »1 lipa«, pod njim pa je bil upodobljen knežji kamen. Na zadnji strani je bil osrednji motiv slovenski parlament, arhitekta Jožeta Plečnika, desno in levo pa sta spet upodobljena motiva knežjega kamna in cvetoče lipe.

V manjšem obsegu je v aprilu 1992, ko je bila Lipa kot nacionalna valuta že zavrnjena, izšla nova serija bankovcev z apoenom 1 lipa, namesto Franceta Prešerna je na njej upodobljena glava ženske (personifikacija Slovenije).

Na zlatniku je bil na prednji strani v sredini številka »50«, ki jo je obdajal napis »Republika Slovenija«, pod njo pa napis »lip«. Na zadnji strani je bila upodobljena silhueta Franceta Prešerna, nad njo pa ob robu polkrožni napis »dr. France Prešeren 1800 – 1848«. Srebrnik je imel podoben motiv na prednji strani kjer je bila osrednja številka »1« na podlagi, ki je predstavljala lipov list in pod njo napis »ena«. Zadnja stran je bila enaka tisti z zlatnika.

Vir: Wikipedia