Kaj ovira trajnostni razvoj?

V zadnjem času je veliko govora o trajnostnem razvoju. Nenadoma si vsi prizadevamo za “drugačen razvoj” in način življenja, ki ne bo uničeval narave, ljudi in drugih živih bitij.

Pa se sploh kdaj vprašamo, zakaj si je za “trajnostni razvoj” sploh potrebno prizadevati, se truditi, vlagati napore? Kako to, da ni naš način življenja že sam po sebi usklajen z ohranjanjem naravnih bogastev, upoštevanjem edinstvenih potencialov človeka ter cenjenem bogastva in različnosti življenja? Zakaj je trend v svetu, da se po vseh mestih širijo popolnoma enake restavracije McDonalds in po vseh državah sveta sadijo enako sorto koruze?

Del odgovora se skriva v tem, kako je zasnovan ekonomski ter ožje, denarni sistem. Denar, kot ga uporabljamo dandanes, deluje v točno določeni smeri, ki se “tepe” s trajnostnim razvojem. Pa si to poglejmo malo podrobneje.

Najprej si oglejmo primer iz fizičnega sveta, iz narave. Če imamo 10 evrov in zanje kupimo sadiko drevesa, to drevo posadimo, čez 10 let bo zraslo in bo vredno 100 evrov. Čez 100 let bo to drevo tako veliko, da bo njegova vrednost 1000 evrov. Če imamo drevo, njegova vrednost s časom narašča in to nas spodbuja, da ga ohranjamo, da gledamo dolgoročno.

Ravno obratno pa je z denarjem, ki ga uporabljamo v današnjem času. Ena od glavnih značilnosti današnjega denarnega sistema so obresti in obrestno obrestni izračun. Vsak finančnik vam bo izračunal sledeče: 100 evrov, ki jih imam danes, je danes vrednih 100 evrov, ob npr. 5% obrestni meri pa to pomeni, da je sedanja vrednost tega zneska čez 10 let le 61,39 evrov. Če ga obdržim 100 let, je enako, kot bi danes imel le 7,60 evra. To nas spodbuja, da denar čimprej potrošimo ali pa ga “naložimo” tako, da ne bo izgubljal vrednosti, oziroma nam bo prinašal čimvišji donos. Ta mehanizem ima na naše aktivnosti učinek kot bi si nataknili očala za “kratkoročno” gledanje.

Na ta problem je postala pozorna Margrit Kennedy*, ki je dolga leta poskušala odgovoriti na zgoraj zastavljeno vprašanje: zakaj je trajnostno, okolju prijazno, ekološko obnašanje tako težavno, oziroma praktično nemogoče. Odgovor je našla v tem, kako je zasnovan denarni sistem. Le-ta ima vgrajen mehanizem obresti in obrestnega obrestovanja – ki ima za posledico eksponentno rast, ki pa je sama po sebi nenaravna. Primer eksponentne rasti v naravnem svetu je npr. rakavo tkivo – ki vemo, da s svojo neomejeno rastjo uniči celoten organizem. Na enak način trenutno na tem planetu deluje človek.

Že v preteklosti pa so obstajali tudi drugačni sistemi. Zanimiv je primer iz starega Egipta, kjer so ljudje shranjevali žito v skupnih skladiščih. To žito je bilo s časom vredno vedno manj: žito je propadalo, kvaliteta se je manjšala, nekaj so ga tudi pojedle živali. Na tem principu so nekateri poskušali zasnovati drugačen denarni sistem, ki bi bil bolj usklajen z naravo. Najbolj znan je verjetno Silvio Gesell, ki je predlagal uporabo ležarin (“demurrage”), katerih učinek je ravno nasproten kot učinek obresti. Če obresti povzročijo, da gledamo zelo kratkoročno, potem ležarine spodbujajo dolgoročno gledanje:

Članek, ki na zelo preprost način opiše način delovanja ležarin in poda zelo uspešen poskus uporabe le-teh je prav tako objavljen na Internetu: Čudež tirolskega župana.

* Dr. Margrit Kennedy je avtorica knjige “Interest and Inflation Free Money”, nekaj njenih razmišljanj je najti tudi na njeni internetni strani v nemškem in angleškem jeziku. Trenutno se angažira pri vzpostavljanju drugačnih – regionalnih denarnih sistemov (Regiogeld) pretežno v Nemčiji.