Temelji prihodnosti?

Gospodarska kriza se širi že na vsa področja, dnevno poslušamo o zmanjševanju števila zaposlenih, skrajševanju delovnega časa, nujnosti (in priložnosti) racionalizacije v podjetjih.

Se še spomnimo, da se je vse skupaj začelo s finančno krizo? Oziroma, bolj natančno, s »propadom« ene same banke. Ali res lahko ena sama opeka, ki jo izvlečemo iz zgradbe, povzroči, da se zruši cel kompleks?

Samo v primeru, če je zgradba že zgrajena nestabilno. In če je gradnik zelo pomemben. Verjetno ni potrebno poudarjati, da v tem primeru gre za oboje.

Ključni »gradnik« v tem primeru je denar. Denar se v gospodarstvu smatra kot kri, ki prenaša hranilne snovi po telesu. Je sredstvo, ki omogoča menjavo in tako olajšuje gospodarsko aktivnost. Če v gospodarstvu ni dovolj denarja, je gospodarska aktivnost okrnjena. In ravno to strokovnjaki sedaj napovedujejo in tega se ekonomisti in oblikovalci državne politike najbolj bojijo. Črnoglede napovedi se slabšajo iz tedna v teden, in vsako novo poslabšanje povzroči, da je napoved prihodnji teden še slabša. Trenutne uradne ocene se gibljejo okoli 2-3 let, vendar pa v resnici lahko pričakujemo gospodarsko krizo, ki bo trajala vsaj kakšno desetletje.

Zadnja leta so bila v znamenju »lahkega« denarja (easy money). Banke, ki so glavni kreator denarja, so z lahkoto odobravale kredite, še predvsem v ZDA. Do denarja je bilo lahko priti. Ko so se ljudje zavedli, da je celotna denarna situacija čedalje bolj oddaljena od resničnega sveta, da vsi ti krediti, ki so jih banke odobravale s takšno lahkoto, dejansko nimajo več nobenega realnega kritja, se je ta hišica iz kart sesula. Banke bodo postale previdnejše pri dajanju posojil – kar bo imelo za posledico, da bo v obtoku manj denarja. Zaradi tega bo gospodarska aktivnost okrnjena, podjetja bodo zapadla v težave (vključno z odpuščanjem delavcev, kar bo povzročilo zmanjšanje kupne moči) – in kar bo povratno vplivalo na banke. Celoten sistem deluje prociklično: v času gospodarske rasti je lahko dobiti denar, kar gospodarsko aktivnost še dodatno spodbuja, ko pride do preobrata in recesije pa se spirala odvrti v nasprotno smer.

Ravno to je problem, s katerim se trenutno ukvarjajo vlade in ekonomisti. Vendar pa je večina rešitev, ki jih uvajajo, samo lepljenje obližev in zdravljenje simptomov zelo bolnega sistema. Sistem, ki je že v osnovi izredno nestabilen, pa pravzaprav potrebuje trdnejše temelje. Danes bi morali v prvi vrsti razmišljati o tem, kako bi lahko gospodarstvo in finančni sistem zasnovali na trdnejših, bolj trajnostnih in bolj zdravih temeljih.

Mogoče lahko kak odgovor najdemo že, če malo pobrskamo po preteklosti. Takšen sistem, ki deluje proti-ciklično in na ta način stabilizira gospodarska dogajanja je WIR (Wirtschaftsring-Genossenschaft; ) v Švici. Gre za sistem, ki je bil oblikovan leta 1934, po velikem borznem zlomu leta 1929, zaradi pomanjkanja valut. Je samostojen sistem komplementarne valute in vzajemnega kreditiranja, ki služi majhnim in srednje velikim podjetjem. WIR je zasnovan kot kooperativa, katere namen je spodbuditi člane, da dajo svojo kupno moč na razpolago drug drugemu in ji omogočijo krožiti med seboj, ter na ta način omogočajo svojim članom dodaten obseg prodaje. »Wir« v nemščini pomeni tudi »mi«, kar nas opominja na pomen skupnosti.

WIR banka je neprofitna banka, ki služi interesom strank, ne pa same banke. Gre za izredno stabilen sistem, ki ni nagnjen k propadu, kot trenutni bančni sistem. Tudi v časih splošne gospodarske krize ostaja popolnoma delujoč in blaži padce poslovnih ciklov. Raziskava , ki jo je opravil James Stodder, je pokazala, da prav sistem WIR prispeva kk že pregovorni stabilnosti švicarskega gospodarstva. Vse skupaj se je začelo s 16 člani, dandanes pa šteje več kot 60.000 članov, med katerimi menjava znaša približno 1,65 milijarde CHF letno (leta 2004).

Dejansko se vedno, ko pride do recesije ali gospodarske krize, razmahne uporaba t.i. »komplementarnih« valut . V pomanjkanju denarja, ki bi omogočil menjavo in tekočo gospodarsko aktivnost, se ljudje pričnejo posluževati drugačnih »valut«. Raznolikost valut, ki jih družba uporablja, je med drugim tista, ki pripomore k večji stabilnosti sistema.

Viri:
Wikipedia: WIR Bank
Več o WIR

Opomba: WIR obstaja samo kot računovodski sistem, brez izdanih potrdil. V začetku je bil zasnovan na Gesellovi teoriji »svobodnega denarja« (brez obresti), vendar pa so leta 1952 uvedli obresti.

Kaj ovira trajnostni razvoj?

V zadnjem času je veliko govora o trajnostnem razvoju. Nenadoma si vsi prizadevamo za “drugačen razvoj” in način življenja, ki ne bo uničeval narave, ljudi in drugih živih bitij.

Pa se sploh kdaj vprašamo, zakaj si je za “trajnostni razvoj” sploh potrebno prizadevati, se truditi, vlagati napore? Kako to, da ni naš način življenja že sam po sebi usklajen z ohranjanjem naravnih bogastev, upoštevanjem edinstvenih potencialov človeka ter cenjenem bogastva in različnosti življenja? Zakaj je trend v svetu, da se po vseh mestih širijo popolnoma enake restavracije McDonalds in po vseh državah sveta sadijo enako sorto koruze?

Del odgovora se skriva v tem, kako je zasnovan ekonomski ter ožje, denarni sistem. Denar, kot ga uporabljamo dandanes, deluje v točno določeni smeri, ki se “tepe” s trajnostnim razvojem. Pa si to poglejmo malo podrobneje.

Najprej si oglejmo primer iz fizičnega sveta, iz narave. Če imamo 10 evrov in zanje kupimo sadiko drevesa, to drevo posadimo, čez 10 let bo zraslo in bo vredno 100 evrov. Čez 100 let bo to drevo tako veliko, da bo njegova vrednost 1000 evrov. Če imamo drevo, njegova vrednost s časom narašča in to nas spodbuja, da ga ohranjamo, da gledamo dolgoročno.

Ravno obratno pa je z denarjem, ki ga uporabljamo v današnjem času. Ena od glavnih značilnosti današnjega denarnega sistema so obresti in obrestno obrestni izračun. Vsak finančnik vam bo izračunal sledeče: 100 evrov, ki jih imam danes, je danes vrednih 100 evrov, ob npr. 5% obrestni meri pa to pomeni, da je sedanja vrednost tega zneska čez 10 let le 61,39 evrov. Če ga obdržim 100 let, je enako, kot bi danes imel le 7,60 evra. To nas spodbuja, da denar čimprej potrošimo ali pa ga “naložimo” tako, da ne bo izgubljal vrednosti, oziroma nam bo prinašal čimvišji donos. Ta mehanizem ima na naše aktivnosti učinek kot bi si nataknili očala za “kratkoročno” gledanje.

Na ta problem je postala pozorna Margrit Kennedy*, ki je dolga leta poskušala odgovoriti na zgoraj zastavljeno vprašanje: zakaj je trajnostno, okolju prijazno, ekološko obnašanje tako težavno, oziroma praktično nemogoče. Odgovor je našla v tem, kako je zasnovan denarni sistem. Le-ta ima vgrajen mehanizem obresti in obrestnega obrestovanja – ki ima za posledico eksponentno rast, ki pa je sama po sebi nenaravna. Primer eksponentne rasti v naravnem svetu je npr. rakavo tkivo – ki vemo, da s svojo neomejeno rastjo uniči celoten organizem. Na enak način trenutno na tem planetu deluje človek.

Že v preteklosti pa so obstajali tudi drugačni sistemi. Zanimiv je primer iz starega Egipta, kjer so ljudje shranjevali žito v skupnih skladiščih. To žito je bilo s časom vredno vedno manj: žito je propadalo, kvaliteta se je manjšala, nekaj so ga tudi pojedle živali. Na tem principu so nekateri poskušali zasnovati drugačen denarni sistem, ki bi bil bolj usklajen z naravo. Najbolj znan je verjetno Silvio Gesell, ki je predlagal uporabo ležarin (“demurrage”), katerih učinek je ravno nasproten kot učinek obresti. Če obresti povzročijo, da gledamo zelo kratkoročno, potem ležarine spodbujajo dolgoročno gledanje:

Članek, ki na zelo preprost način opiše način delovanja ležarin in poda zelo uspešen poskus uporabe le-teh je prav tako objavljen na Internetu: Čudež tirolskega župana.

* Dr. Margrit Kennedy je avtorica knjige “Interest and Inflation Free Money”, nekaj njenih razmišljanj je najti tudi na njeni internetni strani v nemškem in angleškem jeziku. Trenutno se angažira pri vzpostavljanju drugačnih – regionalnih denarnih sistemov (Regiogeld) pretežno v Nemčiji.