Denar in identiteta

V razmislek vam ponujam povzetek razmišljanja Williama Blooma iz knjige »Money, Heart and Mind – Financial Well-Being for People and Planet« (Arkana, Penguin Books, London 1995). V tem delu knjige se Bloom osredotoča na povezavo med denarjem in človeško psiho. Knjiga je sicer izredno bogat vir različnih vpogledov glede denarja in jo resnično priporočam v branje vsakomur, ki ima to možnost.

Denar je tako materialno kot psihološko tesno prepleten z našimi najbolj osnovnimi občutki preživetja.

Biološke potrebe
V naši kulturi stvari, ki jih potrebujemo za preživetje, kupimo z denarjem. Glede tega nimamo izbire. Ker je denar posrednik, ki nam omogoči pridobiti hrano, zatočišče in toploto, je tarča osnovnih strahov glede preživetja. Osnovna resničnost je, da brez denarja lahko umremo. Kakršnekoli strahove imamo glede preživetja, bodo psihološko preneseni na denar. Pohlep in zaskrbljenost neposredno odražata naš občutek biološke varnosti.

Psihološke potrebe
Denar pa je tudi posrednik, ki nam zagotavlja psihološko preživetje. Z denarjem kupimo vse materialne podobe, življenjski stil in kulturne simbole, ki jih uporabljamo da dosežemo svoj psihološki občutek identitete in varnosti. Naš občutek identitete je tako zelo bistvena prvina našega psihološkega zdravja, da lahko vsaka ogroženost te identitete vodi v živčni zlom in popolni psihološki kolaps.

Dinamika odnosa med denarjem in psihološkim preživetjem je po mnenju Blooma glavno gonilo ekonomskega obnašanja!
Ta dinamika ima korenine v naših najbolj zgodnjih otroških potrebah po družbeni sprejetosti, brez katere bi izgubili toplino, preskrbljenost ter podporo. Brez družbene sprejetosti bi umrli. Ta potreba po psihološki varnosti ni zavestna mentalna funkcija, temveč instinktivno gonilo. Ko smo zadovoljeni, se počutimo dobro, na meji evforije. Ko je ogrožena, lahko doživimo popolni zlom.

Glavna značilnost te psihološke varnosti je, da nam daje jasen občutek identitete v odnosu do ljudi in družbene situacije okoli nas. Kot otroci prilagodimo svoje vedenje tako, da smo nahranjeni in je za nas poskrbljeno. Pravilno obnašanje zagotavlja preživetje. Napačno obnašanje pomeni smrt. Naša osnovna strategija v otroštvu je, da nezavedno ponotranjimo obnašanje pomembnih ljudi okoli nas: nezavedno jih posnemamo in postanemo kot oni. Nezavedno postanemo naše družbene identitete.

Identiteta, ki jo zgradimo da bi preživeli v družini in skupnosti je tisto, kar predstavljamo zunanjemu svetu. Vendar pa po njej hkrati prepoznavamo tudi sami sebe. Na zelo osnovnem nivoju vemo kdo smo samo v odnosu do naše družine in skupnosti. Predstavo o tem odkrijemo glede na to, kako nas drugi doživljajo in kako sami sebe doživljamo v odnosu do njih. Ko vse ustreza, se naš nezavedni notranji otrok počuti varnega in pomirjenega glede preživetja. Ko se notranji občutek identitete ne ujema z zunanjimi resničnostmi, je notranji otrok globoko ogrožen; vse do točke travme in kolapsa.

Ta kolaps je lahko strašen. Brez jasnega občutka sebe se ljudje lahko pogreznejo v stanje neobstoja in brezsmiselnosti (‘anomie’). Pojav je zelo znan na primer pri ljudeh, ki so izgubili službo. Z izgubo službe izgubijo tudi občutek o tem, kdo so, in lahko zdrsnejo v depresijo. Karkoli, celo smrt je za nekatere boljša kot pomanjkanje občutka identitete. Ljudje so pogosto pripravljeni narediti skoraj karkoli, da bi povečali ali ohranili svoj občutek identitete. Ogroženost človekove družbene identitete je grožnja njihovemu bistvu. Zavedati se moramo, kako zgodaj so te družbene identitete, te identifikacije, ustvarjene.

Identiteta in denar

Očitno je, kako vse to vpliva na naš odnos do denarja. V moderni družbi je naš občutek identitete pogosto tesno vpleten v podobo, ki jo ponujamo svetu; podobo ki jo kupi in vzdržuje denar. Denar postane gibljiv podaljšek naše psihe. Nezavedno se zanašamo, da bo vzdrževal našo identiteto. Ko začutimo, da sta naša sposobnost zaslužka in status ogrožena, znotraj kričimo od groze. Potrebujemo previden proces prehoda v nov občutek osebne resničnosti in identitete.

Če naš občutek identitete ni izpolnjen, doživimo obliko smrti. Izkusimo lahko izjemen psihološki pritisk in stisko. To stisko lahko običajno čutimo fizično: z glavoboli, splošnim pritiskom okoli lobanje, občutkom omotičnosti, občutkom omedlevice, občutkom slabosti ali glodanja v želodcu, suhimi usti in mrzlim znojem. To je splošno razširjena psiho-fizična izkušnja, ko smo soočeni z resnično grožnjo našemu najglobljemu občutku identitete.

Obstaja pa tudi nasprotje zaskrbljenosti in krize identitete. Ko smo uspešni, ko se zunanja resničnost ujema z našim notranjim dojemanjem sebe, doživljamo globoko srečo in celo evforijo.

Dokler našo potrebo po vzdrževanju identitete upravljajo primarni instinkti in strahovi, le-ti popolnoma vplivajo na odnos, ki ga imamo do denarja kot posrednika, ki lahko zadovolji naše osnovne potrebe. Naša življenja so lahko popolnoma usmerjena na pridobivanje denarja, s katerim si omogočamo življenjski stil, ki nam ga narekuje naš občutek identitete. In mislimo, da je to popolnoma normalno!

Relativno prikrajšanje

Bloom navaja kot primer jezo in jok deklice, ki nima primernih oblačil za zabavo – ne gre za razvajenega otroka, to je drama, grožnja na življenje in smrt njenemu psihološkemu preživetju. Zavedati se moramo strašne nezavedne grožnje ponotranjenja identitete drugih ljudi, identitete ki si je sami finančno ne moremo privoščiti.

V plemenski skupnosti ali v skladni družini obstaja naravno vzdušje porazdelitve in radodarnosti, ki poskrbi za posameznikove potrebe. Obstajajo tudi naravni, vgrajeni mehanizmi, ki preprečujejo manipulacije z močjo ter materialno kopičenje. V kompleksni družbi, ki je ločena od teh osnovnih vodil in kjer so posameznikove vloge kompleksne, je relativno prikrajšanje normalno. Bloom celo trdi, da je relativno prikrajšanje ena od najbolj trdoživih lastnosti moderne družbe. Ljudje živijo z vzporednimi podobami izobilja in revščine.

Psihološki pritisk

Občutek prikrajšanja in njegova grožnja identiteti psihološko razžirata posameznika in uničujeta skupnost. Neenakosti ustvarjajo izjemne psihološke pritiske. Ljudje živijo v svetu, v katerem je kot normalen predstavljen določen življenjski stil in dobrobit, ki si ga večina ne more privoščiti. Ljudje, ki čutijo pomanjkanje, občutijo psihološko zmedenost, jezo, nemoč in čustveni bes. V najbolj dramatični obliki lahko vodi v revolucijo.

Bloom meni, da se moramo zavedati teh močnih psiholoških dinamik, ki tečejo skozi vsakega od nas. V današnjem svetu obstaja na tisoče izbir družbene identitete – in za večino od njih potrebujemo denar. Druga podobnost, ki nas povezuje, je, da svoje vedenje vidimo kot popolnoma normalno, skoraj nikoli ne izprašamo njegove veljavnosti ali uporabnosti.

Vse nas povezuje vez negotovosti in strahu, ki izvira iz najbolj zgodnjih ran, ki smo jih dobili kot otroci, ko naše osnovne potrebe niso bile zadovoljene. To je kar veliko osebno breme. Vendar pa je tudi družbeno in politično breme, saj te notranje dinamike vplivajo na vedenje vsakogar od nas v zunanjem svetu.

Bloom pa tudi opozarja, da poleg resnične, fizične in neposredne izkušnje, obstaja tudi izredno zanimiva psihološka dimenzija, ki se nanaša na to, ali se počutimo bogati ali revni. Psihološko notranje blagostanje (ali revščina) se razlikuje od materialnega blagostanja (ali revščine). Vredno si je prizadevati za psihološko varnost in obilje, ne glede na našo dejansko finančno situacijo.