Denar in zlato

Precej razširjena zmota med ljudmi je prepričanje, da ima »državni« denar kritje v zlatu. Da bi nam torej, če bi se v banko odpravili s kupom bankovcev, banka izplačala enako vrednost v zlatu. Temu že dolgo ni več tako. Vendar pa je zgodovina odnosa med denarjem in zlatom dolga in zanimiva.

Zlato je že zgodaj v zgodovini privzelo vlogo denarja, saj je imelo vse lastnosti, ki so za to potrebne: bilo je zaželeno, preprosto za rokovanje, trajno in deljivo, imelo je visoko in stabilno vrednost.

Skozi zgodovino so države imele denar vezan najprej pogosto na srebro, kasneje pa na zlato – tako imenovan zlati ali srebrni standard.

»Cena« denarja je bila določena v količini srebra ali zlata. Britanski funt je na primer pomenil funt srebra. Velika Britanija je prešla na zlati standard leta 1816. Francija in Združene države so imele bimetalni standard. Ob združitvi nemških državic v eno skupno državo leta 1871 je tudi ta izbrala zlati standard, in kmalu za njo skandinavske države. Francija je prešla na zlati standard leta 1878 in Japonska, ki je prej imela denar krit v srebru, je prešla na zlato leta 1897. Končno so leta 1900 tudi Združene države privzele zlati standard.

Zamenljivost denarja v žlahtno kovino je centralna banka v Veliki Britaniji prekinila že med vojno z Napoleonom, in posledica tega je bila inflacija. Ponovno se je to zgodilo ob izbruhu prve svetovne vojne leta 1914, Anglija je umaknila zlato iz notranjega obtoka, in tudi druge države so prekinile vezavo denarja na zlato. Britanija in Francija sta se vrnili na zlati standard po vojni. Vendar je britanska vlada določila tečaj funta na previsoki ravni in v svetovni krizi leta 1931 je Britanija dokončno prekinila povezavo z zlatom. V tem ji je sledila večina držav Commonwealtha, razen Kanade, kot tudi skandinavske države, Irak, Portugalska, Tajska ter nekatere južnoameriške države.

Združene države so obdržale povezavo z zlatom, in po drugi svetovni vojni je ameriški dolar prevzel mesto britanskega funta in postal glavna svetovna valuta. Druge države so določile tečaje svojih valut v odnosu do dolarja, vrednost le-tega pa je ostala določena v količini zlata.

Bretton Woods

Proti koncu druge svetovne vojne so številne države, ki so še pomnile gospodarsko krizo iz leta 1931, bile mnenja, da bi se narodi morali posvetovati in se dogovarjati o spremembah na mednarodnem denarnem trgu, ki imajo vpliv na ostale. Prakse, za katere se vsi strinjajo, da so škodljive za dobrobit sveta, bi morale biti prepovedane in druga drugi bi naj pomagale premagati kratkotrajne težave.

Namen konference v Bretton Woods-u leta 1944 je bil vzpostaviti sistem pravil, institucij in postopkov za urejanje mednarodnega monetarnega sistema. Ustanovili so Mednarodni denarni sklad (IMF – International Monetary Fund) ter Mednarodno banko za obnovo in razvoj (IBRD – International Bank for Reconstruction and Development), ki je zdaj ena od petih institucij World Bank Group.

Dogovor je zajemal sistem konvertibilnih valut, fiksnih menjalnih tečajev ter proste trgovine. Države članice so bile obvezane vzpostaviti pariteto svojih državnih valut v odnosu do zlata (»peg«) ter vzdrževati menjalne tečaje znotraj odstopanja v višini 1% s posredovanjem na denarnih trgih (s prodajo ali nakupom drugih valut). Hkrati so se ZDA ločeno obvezale vezati dolar na zlato po tečaju 35 ameriških dolarjev za unčo zlata. Po tem tečaju so tuje vlade in centralne banke lahko zamenjale dolarje za zlato.

Ker je bila glavna rezervna valuta ameriški dolar, je to v praksi pomenilo, da so druge države določale tečaje svojih valut v odnosu do dolarja, ter, ko je bila vzpostavljena konvertibilnost, prodajale dolarje, da so ohranjale menjalne tečaje znotraj odstopanja v višini 1%. Tako je dolar prevzel vlogo, ki jo je v mednarodnem denarnem sistemu prej opravljalo zlato – in dodatno pridobil na moči v sistemu svetovnih valut.

Politična osnova brettonwoodskega sistema sta bili koncentracija moči v majhnem številu držav ter prisotnost prevladujoče sile (ZDA), ki je bila pripravljena in zmožna prevzeti vodilno vlogo v svetovnih monetarnih zadevah.

Prekinitev zlatega kritja

V začetku 70. let, ko je vojna z Vietnamom pospeševala inflacijo, so ZDA imele tako proračunski kot trgovinski deficit (slednjega prvič v 20. stoletju). Do ključnega trenutka je prišlo leta 1970, ko se je odstotek kritja v zlatu zmanjšal s 55% na 22%. Neoklasični ekonomisti so mnenja, da je to predstavljalo točko, ko so ljudje izgubili zaupanje v ZDA, da bodo zmanjšale svoj proračun in trgovinski primanjkljaj.

Leta 1971 so ZDA tiskale čedalje več dolarjev in jih pošiljale v tujino za plačilo vojnih stroškov in privatnih investicij. 15. avgusta 1971 je predsednik Nixon enostransko objavil 90-dnevni nadzor nad plačami in cenami, 10% dodatni davek na uvoz, ter, kar je najbolj pomembno, »zaprl zlato okno«, kar je pomenilo, da dolar ni bil več zamenljiv za zlato, razen na odprtem trgu. To odločitev je sprejel brez posvetovanja s člani mednarodnega denarnega sistema, ali celo lastnega ministrstva za zunanje zadeve.

Ločitev denarja od žlahtnih kovin je prekinila zadnjo povezavo denarja s fizičnim svetom ter je pomenila, da je denar postal še bolj izmikajoč pojem. Posledica tega so plavajoči menjalni tečaji, ki jih imamo še danes. Zdaj je tudi prvič v zgodovini sveta, da imajo vse glavne države na svetu valuto, ki ni osnovana na zlatu, srebru ali kakšnem blagu.

Dandanes vrednost valut določajo v največji meri tržne sile. Kombinacija politike zmanjšanega reguliranja finančnih trgov v Veliki Britaniji in ZDA v 80. letih (Thatcher in Reagan), ter razvoj računalnikov pa še nadalje spodbujata špekulativni trg z valutami. Lietaer navaja, da je 98% vsega trgovanja na valutnih trgih špekulativnega in le 2% je vezanega na dejansko ekonomijo. Po njegovi oceni količina denarja, s katero se dnevno trguje na valutnih trgih, obsega 150 krat obseg celotnega dnevnega obsega mednarodnega trgovanja z vsem blagom, vseh proizvajalcev, in vseh storitev po vsem svetu. Je v višini 100x obsega dnevnega trgovanja z vsemi vrednostnimi papirji na vseh borzah po svetu.

Trg z valutami je postal največji trg na svetu. Trgovanje z valutami (nakup in prodaja valut) dandanes presegajo obseg trgovanja vseh drugih trgov, celo celotne svetovne ekonomije. Zato valutni trgi prvič v zgodovini postajajo življenjskega pomena za skoraj vsakogar – čeprav je zelo verjetno, da se večina ljudi tega še vedno ne zaveda.

zapisano: avgust 2007

Vir:
Marjana Kos: Dancing with Money; magistrska naloga, avgust 2006

Advertisement