Novi Bretton Woods?

Ali vrh G20 v Washingtonu lahko najde rešitev za finančno krizo in gospodarsko recesijo?

Še pred nekaj meseci skoraj nihče ni razmišljal o možnosti, da bi prišlo do finančne krize, razen nekaj redkih posameznikov, ki so – z globljim vpogledom v samo strukturo finančnega sistema – krizo že nekaj let pričakovali in napovedovali.

Kljub poskusom vlad, da bi preprečili najhujše, je danes, nekaj tednov kasneje, finančna kriza izraz, ki smo se ga že navadili v naslovih člankov. Privajamo pa se tudi temu, da se pričenja gospodarska kriza oz. recesija.

Prav te dni so se v Washingtonu srečali voditelji G20 ter se dogovarjali o ukrepih proti sedanji finančni krizi in preprečevanju njene ponovitve. Pred srečanjem je bilo v medijih celo govora o postavljanju zasnov za ‘novi Bretton Woods’. Ob tem je mogoče najbolje najprej pogledati, kaj je pravzaprav bil Bretton Woods – in kaj je prinesel.

Bretton Woods (1944)

Proti koncu druge svetovne vojne so številne države, ki so še pomnile gospodarsko krizo iz leta 1931, bile mnenja, da bi se narodi morali posvetovati in se dogovarjati o spremembah na mednarodnem denarnem trgu, ki imajo vpliv na ostale. Prakse, za katere se vsi strinjajo, da so škodljive za dobrobit sveta, bi morale biti prepovedane in druga drugi bi naj pomagale premagati kratkotrajne težave.

Namen konference v Bretton Woods-u leta 1944 je bil vzpostaviti sistem pravil, institucij in postopkov za urejanje mednarodnega monetarnega sistema. Ustanovili so Mednarodni denarni sklad (IMF – International Monetary Fund) ter Mednarodno banko za obnovo in razvoj (IBRD – International Bank for Reconstruction and Development), ki je zdaj ena od petih institucij World Bank Group.

Dogovor je zajemal sistem konvertibilnih valut, fiksnih menjalnih tečajev ter proste trgovine. Države članice so bile obvezane vzpostaviti pariteto svojih državnih valut v odnosu do zlata (»peg«) ter vzdrževati menjalne tečaje znotraj odstopanja v višini 1% s posredovanjem na denarnih trgih (s prodajo ali nakupom drugih valut). Hkrati so se ZDA ločeno obvezale vezati dolar na zlato po tečaju 35 ameriških dolarjev za unčo zlata. Po tem tečaju so tuje vlade in centralne banke lahko zamenjale dolarje za zlato.

Ker je bila glavna rezervna valuta ameriški dolar, je to v praksi pomenilo, da so druge države določale tečaje svojih valut v odnosu do dolarja, ter, ko je bila vzpostavljena konvertibilnost, prodajale dolarje, da so ohranjale menjalne tečaje znotraj odstopanja v višini 1%. Tako je dolar prevzel vlogo, ki jo je v mednarodnem denarnem sistemu prej opravljalo zlato – in dodatno pridobil na moči v sistemu svetovnih valut.

Politična osnova brettonwoodskega sistema sta bili koncentracija moči v majhnem številu držav ter prisotnost prevladujoče sile (ZDA), ki je bila pripravljena in zmožna prevzeti vodilno vlogo v svetovnih monetarnih zadevah.

Prekinitev zlatega kritja

V začetku 70. let, ko je vojna z Vietnamom pospeševala inflacijo, so ZDA imele tako proračunski kot trgovinski deficit (slednjega prvič v 20. stoletju). Do ključnega trenutka je prišlo leta 1970, ko se je odstotek kritja v zlatu zmanjšal s 55% na 22%. Neoklasični ekonomisti so mnenja, da je to predstavljalo točko, ko so ljudje izgubili zaupanje v ZDA, da bodo zmanjšale svoj proračun in trgovinski primanjkljaj.

Leta 1971 so ZDA tiskale čedalje več dolarjev in jih pošiljale v tujino za plačilo vojnih stroškov in privatnih investicij. 15. avgusta 1971 je predsednik Nixon enostransko objavil 90-dnevni nadzor nad plačami in cenami, 10% dodatni davek na uvoz, ter, kar je najbolj pomembno, »zaprl zlato okno«, kar je pomenilo, da dolar ni bil več zamenljiv za zlato, razen na odprtem trgu. To odločitev je sprejel brez posvetovanja s člani mednarodnega denarnega sistema, ali celo lastnega ministrstva za zunanje zadeve.

Sistem, katerega zasnova se je začela z dobro namero, se je prevesil v razlog za današnjo nestabilnost finančnega sistema in vpliv, ki ga ima dogajanje v ZDA po vsem svetu. Iz zgoraj navedenih dejstev se lahko naučimo marsikatero lekcijo za prihodnost.

In kaj se dogaja danes?

V preteklih dneh so se v Washingtonu sestali voditelji G20 – 20 največjih svetovnih gospodarstev. Ali je to res zagotovilo, da bodo našli rešitev, ki bo najboljša za vse? Tudi če imajo to namero, se verjetno težje vživijo v gospodarstvo kake manj razvite države. In globalna kriza bo najbolj prizadela ravno države, ki so najšibkejši partnerji v svetovnem gospodarstvu.

Sestanek je bil v Washingtonu, in ne v okviru Združenih narodov, ki so ponudili, da bi srečanje gostili. Zakaj je Bush tako pohitel, da se je zasedanje zgodilo v zadnjih dneh njegovega predsedovanja? Vemo, da je v času svojih mandatov močno uveljavil glas kapitala. In kljub temu, da smo navadni ljudje mnenja, da Busha nihče ne more resno jemati, ga očitno poslušajo voditelji gospodarsko najmočnejših držav na svetu in mu je tudi tokrat uspelo uveljaviti svoje ideje. Vprašanje je, ali mu zaupamo?

Zdaj je nastopil trenutek, ko moramo začeti glasno govoriti o tem, kaj želimo navadni ljudje. Zdaj se postavljajo temelji ekonomije nove dobe . In hočeš-nočeš, ekonomija prežema vsa področja naših življenj. Ne moremo in ne smemo je več prepuščati samo ekonomistom, saj se tiče prav vsakega posameznika. Naj se zasliši tudi naš glas, v kakšnem svetu želimo živeti v prihodnosti.

Viri:
Marjana Kos: Denar in zlato
Marjana Kos: Dancing with Money; magistrska naloga, avgust 2006

Odprti denar

V zadnjih letih čedalje pogosteje naletimo na pojme, ki se sklicujejo na ‘odprtost’. Verjetno nam je poznan pojem ‘open source’, ki pri programski opremi pomeni, da je izvorna koda dostopna vsakomur, da lahko posega vanjo ter jo posreduje naprej. Ena od pomembnejših lastnosti je možnost spreminjanja in popravljanja kode.

Druga čedalje pogosteje uporabljana besedna zveza je ‘odprta družba’. Po filozofu Henriju Bergsonu, ki je prvi uporabil pojem, se le-ta nanaša na družbo, kjer je vlada odzivna in strpna, politični mehanizmi pa transparentni in prilagodljivi. Država nima skrivnosti pred javnostjo, je nediktaturna družba, kjer imajo vsi pravico vedeti vse. Temelja odprte družbe sta politična svoboda in človekove pravice. (Več o tem kakšna bi naj bila odprta družba v opombi.*)

Kaj ima z vsem tem opraviti denar?

Če želimo vzpostaviti čimbolj odprto družbo, je potrebno da je čim več vidikov družbe ‘odprtih’. In kot vedno znova poudarjam, je eden od ključnih elementov današnje družbe denar. Denar, kot ga uporabljamo danes, pa je vse prej kot ’svoboden’.

V zgodovini zahodnega sveta so se razvili monopoli valut, katere hkrati opravljajo vlogo menjalnega sredstva in sredstva varčevanja (ti dve vlogi si lahko medsebojno nasprotujeta). Glavne značilnosti tega konvencionalnega denarja so**:
1. ustvarja ga globalna hierarhija, kjer države v razvoju nimajo priložnosti vplivanja na pravila
2. na nacionalni ravni je uveljavljen s pomočjo hierarhije, pod oblastjo centralne banke
3. obresti spodbujajo kopičenje in koncentracijo bogastva – s posledico, da za znaten del družbe sredstvo menjave ostaja nezadostno
4. redkost (’scarcity’) denarja spodbuja tekmovalnost med njegovimi uporabniki.

Denarni sistemi so dandanes torej vsiljeni monopoli centraliziranih valut, ki so osnovani na redkosti oz. pomanjkanju. Take valute, poleg učinkov naštetih zgoraj in v opombi, tudi vplivajo na to, da so gospodarska nihanja še večja, ter uničujejo tkivo skupnosti.

Tak denar s sabo prinaša številne probleme:
- problem količine – videti je, da nihče ne ve, kolikšna količina denarja v obtoku je ‘prava’ in kako ohraniti ravnotežje
- problem razporeditve – Kje je? Kdo ga ima in kdo nima? Ali je tam, kjer je potreben? (očitno ne)

Povrhu pa smo prepričani, da nimamo druge izbire – pa to ni res! Zagovorniki alternativnih oblik denarja uporabljajo primerjavo: da ni denarja, ko obstaja delo, ki ga je treba opraviti, je tako, kot da ne bi imeli dovolj (centi)metrov, da bi zgradili hišo. Imamo material, orodje, prostor, čas, znanje in namero – vendar nimamo centimetrov? Zakaj bi bili v pomanjkanju centimetrov – zakaj bi bili v pomanjkanju denarja?

Denar je samo podatek, način, na katerega merimo to, s čimer trgujemo – sam po sebi nima nobene vrednosti.

In – ne glede na to kar mislimo ali kar so nam govorili – izdelamo ga lahko sami. Tak je odprti denar, denar ki ga ustvarijo tisti ljudje, ki ga tudi uporabljajo.

Odprti denar

V angleškem jeziku obstaja izrek: cenimo to, kar lahko izmerimo – in merimo to, kar cenimo.*** Odprti denar je orodje, ki nam pri tem lahko pomaga. Prvo vprašanje, ki ga odpre, je: kaj je tisto v naši kulturi in na našem planetu, kar bi morali ceniti, vendar do zdaj nimamo načina tega izmeriti?

Odprti denar je sistem meta-valut: omogoča ustvarjanje številnih novih tipov denarja. Ustvarjanje valute polaga neposredno v roke skupnosti, tako da le-te lahko ustvarjajo sisteme prepoznavanja bogastva s katerimi beležijo različne vrste bogastva, ter jih lahko prilagodijo svojim lastnim potrebam.

Odprti denar je virtualen, ter je neomejen. V tej sferi je mogoče karkoli in vse – gre preprosto za oblikovanje sistema beleženja za tiste, ki se dogovorijo, da ga bodo uporabljali. Denar je samo družben dogovor!

Odprti denar ne daje moči enemu človeku čez drugega, temveč samo človeku skupaj z drugim človekom. Prav tako ni monopola. Izdajamo ga sami, kot obljube o povračilu: naš denar je naša beseda.

Osnovna značilnost odprtega denarja je v tem, da ne narekuje, katero novo obliko prepoznavanja bogastva bi naj ljudje uporabljali. Namesto tega zagotavlja osnovne gradnike, ki jih skupnosti lahko same uporabijo za ustvarjanje novih sistemov. Med temi so Lets, Time Banks, barter mreže, sistemi za beleženje ugleda, programi zvestobe za podjetja ipd.

Vendar pa se bo najbolj zanimiva stvar zgodila, ko bodo različne skupnosti uporabile svojo kreativnost in oblikovale nove valute, ki bodo reševale probleme prepoznavanja bogastva, za katere niti še nimamo imen!

Viri:
Marjana Kos: Dancing with Money; magistrska naloga, avgust 2006
http://sl.wikipedia.org/wiki/Odprta_koda
http://en.wikipedia.org/wiki/Open_society
http://www.openmoney.org/top/omanifesto.html
http://openmoney.info/sophia/index.html

* Karl Popper je v svoji knjigi ‘Odprta družba in njeni nasprotniki’ kot odprto družbo definiral tako, kjer se politični vodje lahko zamenjajo brez prelivanja krvi; kjer so posamezniki postavljeni pred osebne odločitve (v nasprotju z ‘magično, plemensko ali kolektivistično’ družbo, kjer se posamezniki ravnajo po skupnih pravilih) – poveča se osebna odgovornost in odgovornost za moralne izbire.
Iz Popperjevih zamisli sledi, da mora biti družba odprta za drugačne poglede. V odprti družbi si mora vsak državljan oblikovati svoj lasten pogled na resničnost in to zahteva svobodo mišljenja in izražanja, ter kulturne in pravne institucije, ki to omogočajo. Odprta družba mora tudi biti pluralistična in multikulturna, da bi lahko imela korist od kar največjega možnega števila pogledov na določen problem.
Osnovne značilnosti odprte družbe so humanitarnost, enakost in politična svoboda.

**Razvile so se tudi štiri značilnosti denarja, ki so dandanes skupne vsem nacionalnim valutam. Te značilnosti ostajajo kot lastnosti ‘normalnega denarja’, o katerih se sploh ne sprašujemo – ki pa imajo globok vpliv na družbo in svet:

1. geografska vezanost na nacionalno državo
nacionalne valute služijo transakcijam med državljani, ki imajo prednost pred tujci – z učinkom da krepijo enotnost znotraj meja države in poudarjajo delitev in ločitev v mednarodnem smislu.
2. ustvarjanje ‘iz nič’
vse konvencionalne nacionalne valute v svetu danes so ‘fiat’ valute****, ki jih ustvari avtoriteta, ki razglasi, da je nekaj edino sredstvo menjave, veljavno za plačilo davkov – torej, edino veljavno plačilno sredstvo
3. izdajanje denarja kot dolg do bank
proces ustvarjanja denarja kot dolgov do bank je v svojem bistvu preprost način kako je bilo ustvarjanje nacionalne valute privatizirano preko zasebnega bančnega sistema; hkrati pa ohranja pritisk na posamezne banke, da si konkurirajo za pologe. Pomemben vidik teh denarnih sistemov je, da ima tak denar vrednost zaradi pomanjkanja (kar je izredno močen dejavnik tekmovalnosti, in deluje nasprotno sodelovanju) glede na njegovo uporabnost.
4. obremenjenost z obrestmi
skupna lastnost vseh teh sistemov je, da aktivno spodbujajo varčevanje v obliki akumuliranja denarja, na primer z zagotavljanjem zaslužka od obresti za denarno varčevanje. Ta denar je koncentriran pri relativno majhni eliti, s stranskim učinkom da sredstvo menjave ostaja nezadostno za znaten del družbe. Obrestne mere tudi spodbujajo kratkoročno gledanje pri investicijah.

*** You treasure what you measure, and you measure what you treasure.

**** Fiat: izvor besede je iz Biblije, kjer se nanaša na božjo sposobnost ustvariti nekaj iz nič (ex nihilo) z močjo besede: prve Božje besede so bile, fiat lux, naj bo luč.

Curitiba, Brazilija

Curitiba je mesto na jugu Brazilije, v zvezni državi Parana. Še v začetku 70. let je bilo mesto nerazvito, na nivoju tretjega sveta, leta 1992 pa so mu Združeni narodi podelili naziv ‘najbolj ekološko mesto na svetu’. Pa si poglejmo eno od zgodb iz Curitibe – seveda, tudi ta bo o denarju. 

V mesto so se stekale mase ljudi s podeželja in preplavljeno je bilo z barakarskimi predmestji (‘favelas’), zgrajenimi pretežno iz kartona in valovite kovine. Največji problem pa so bile smeti. Smetarski avtomobili sploh niso mogli peljati po ulicah, saj le-te niso bile dovolj široke zanje. Smeti so se kopičile, zaredili so se glodavci in izbruhnile so razne vrste bolezni.

Leta 1971 je bil za župana izvoljen Jaime Lerner. Mesto ni imelo denarja, da bi se problema odpadkov lotil na običajen način, z buldožerji in grajenjem cest. Vendar so našli izvedljivo rešitev: na ulice na obrobju favel so postavili velike kovinske smetnjake. Kdorkoli je prinesel vrečko smeti, je dobil žeton za avtobus. Dodaten program je omogočil, da so šolarji v zameno za smeti dobili zvezke. Kmalu so otroci soseske očistili do čistega. Starši so žetone uporabili za pot v center mesta, kjer so delovna mesta.

Slika: Cambio Verde, zelena menjava v Curitibi: v zameno za odpadke namenjene recikliranju dobijo prebivalci svežo hrano (vir: http://www.marionkaplan.com/idx_brazil.htm)

Danes v tem procesu sodeluje 70% gospodinjstev v Curitibi. 62 revnejših sosesk je zamenjalo 11 tisoč ton smeti za skoraj milijon žetonov in 1.200 ton hrane. V treh letih je več kot 100 šol zamenjalo 200 ton smeti za 1,9 milijona zvezkov. Samo recikliranje papirja prihrani količino papirja, za katero bi bilo treba posekati 1.200 dreves na dan. Prihodek od recikliranja odpadkov pa se uporablja za socialne programe.

Lahko bi rekli, da je Jaime Lerner ustvaril nov denar oziroma komplementarni denarni sistem. Program, ki ga je poimenoval ‘Smeti ki niso smeti’, bi prav tako lahko imenovali ‘Smeti, ki so vaš denar’. Seveda se projekta niso lotili z namenom ustvariti komplementarno valuto – preprosto so pri obravnavi problema uporabili celosten pristop. Na podoben, inovativen način so se lotili tudi drugih področij in danes je Curitiba eno od najnaprednejših mest na svetu, po katerem se zgledujejo v številnih drugih velemestih.

Učinki Lernerjevega drugačnega pristopa k reševanju problemov pa se odražajo tudi v gospodarskih kazalnikih. Curitiba ima daleč najbolj razvite socialne programe v Braziliji, in ene od najbolj aktivnih kulturnih in izobraževalnih programov – vendar pa njihova davčna stopnja ni nič višja kot v ostali državi. Povprečen prebivalec Curitibe ima plačo v višini približno 3,3 krat minimalne plače v državi, vendar pa je njegov skupen prihodek vsaj še za 30% višji od tega (torej približno 5-kratnik minimalne plače). Teh dodatnih 30% izvira neposredno iz netradicionalnih denarnih oblik, kot je npr. hrana v zameno za smeti.

Celo na makroekonomski ravni so očitni znaki, da se dogaja nekaj nenavadnega. Med letoma 1975 in 1995 je domači proizvod v Curitibi narasel za približno 75% več kot v državi Parana, in 48% bolj kot v celotni Braziliji.

Curitiba je dober primer, kjer 25-letne izkušnje potrjujejo, da celosten pristop, kjer se uporablja tako tradicionalna nacionalna valuta kot tudi dobro zasnovana komplementarna valuta, koristi vsem – vključno s tistimi ljudmi, ki so osredotočeni izključno na tradicionalno gospodarstvo, ki je denominirano v nacionalnih valutah.

Viri:
Kennedy, M. & Lietaer, B.: Beyond the Euro – Towards Another Globalisation, working draft 2003
http://www.globalideasbank.org/site/bank/idea.php?ideaId=2236
http://www3.iclei.org/localstrategies/summary/curitiba2.html

Denar in identiteta

V razmislek vam ponujam povzetek razmišljanja Williama Blooma iz knjige »Money, Heart and Mind – Financial Well-Being for People and Planet« (Arkana, Penguin Books, London 1995). V tem delu knjige se Bloom osredotoča na povezavo med denarjem in človeško psiho. Knjiga je sicer izredno bogat vir različnih vpogledov glede denarja in jo resnično priporočam v branje vsakomur, ki ima to možnost.

Denar je tako materialno kot psihološko tesno prepleten z našimi najbolj osnovnimi občutki preživetja.

Biološke potrebe
V naši kulturi stvari, ki jih potrebujemo za preživetje, kupimo z denarjem. Glede tega nimamo izbire. Ker je denar posrednik, ki nam omogoči pridobiti hrano, zatočišče in toploto, je tarča osnovnih strahov glede preživetja. Osnovna resničnost je, da brez denarja lahko umremo. Kakršnekoli strahove imamo glede preživetja, bodo psihološko preneseni na denar. Pohlep in zaskrbljenost neposredno odražata naš občutek biološke varnosti.

Psihološke potrebe
Denar pa je tudi posrednik, ki nam zagotavlja psihološko preživetje. Z denarjem kupimo vse materialne podobe, življenjski stil in kulturne simbole, ki jih uporabljamo da dosežemo svoj psihološki občutek identitete in varnosti. Naš občutek identitete je tako zelo bistvena prvina našega psihološkega zdravja, da lahko vsaka ogroženost te identitete vodi v živčni zlom in popolni psihološki kolaps.

Dinamika odnosa med denarjem in psihološkim preživetjem je po mnenju Blooma glavno gonilo ekonomskega obnašanja!
Ta dinamika ima korenine v naših najbolj zgodnjih otroških potrebah po družbeni sprejetosti, brez katere bi izgubili toplino, preskrbljenost ter podporo. Brez družbene sprejetosti bi umrli. Ta potreba po psihološki varnosti ni zavestna mentalna funkcija, temveč instinktivno gonilo. Ko smo zadovoljeni, se počutimo dobro, na meji evforije. Ko je ogrožena, lahko doživimo popolni zlom.

Glavna značilnost te psihološke varnosti je, da nam daje jasen občutek identitete v odnosu do ljudi in družbene situacije okoli nas. Kot otroci prilagodimo svoje vedenje tako, da smo nahranjeni in je za nas poskrbljeno. Pravilno obnašanje zagotavlja preživetje. Napačno obnašanje pomeni smrt. Naša osnovna strategija v otroštvu je, da nezavedno ponotranjimo obnašanje pomembnih ljudi okoli nas: nezavedno jih posnemamo in postanemo kot oni. Nezavedno postanemo naše družbene identitete.

Identiteta, ki jo zgradimo da bi preživeli v družini in skupnosti je tisto, kar predstavljamo zunanjemu svetu. Vendar pa po njej hkrati prepoznavamo tudi sami sebe. Na zelo osnovnem nivoju vemo kdo smo samo v odnosu do naše družine in skupnosti. Predstavo o tem odkrijemo glede na to, kako nas drugi doživljajo in kako sami sebe doživljamo v odnosu do njih. Ko vse ustreza, se naš nezavedni notranji otrok počuti varnega in pomirjenega glede preživetja. Ko se notranji občutek identitete ne ujema z zunanjimi resničnostmi, je notranji otrok globoko ogrožen; vse do točke travme in kolapsa.

Ta kolaps je lahko strašen. Brez jasnega občutka sebe se ljudje lahko pogreznejo v stanje neobstoja in brezsmiselnosti (‘anomie’). Pojav je zelo znan na primer pri ljudeh, ki so izgubili službo. Z izgubo službe izgubijo tudi občutek o tem, kdo so, in lahko zdrsnejo v depresijo. Karkoli, celo smrt je za nekatere boljša kot pomanjkanje občutka identitete. Ljudje so pogosto pripravljeni narediti skoraj karkoli, da bi povečali ali ohranili svoj občutek identitete. Ogroženost človekove družbene identitete je grožnja njihovemu bistvu. Zavedati se moramo, kako zgodaj so te družbene identitete, te identifikacije, ustvarjene.

Identiteta in denar

Očitno je, kako vse to vpliva na naš odnos do denarja. V moderni družbi je naš občutek identitete pogosto tesno vpleten v podobo, ki jo ponujamo svetu; podobo ki jo kupi in vzdržuje denar. Denar postane gibljiv podaljšek naše psihe. Nezavedno se zanašamo, da bo vzdrževal našo identiteto. Ko začutimo, da sta naša sposobnost zaslužka in status ogrožena, znotraj kričimo od groze. Potrebujemo previden proces prehoda v nov občutek osebne resničnosti in identitete.

Če naš občutek identitete ni izpolnjen, doživimo obliko smrti. Izkusimo lahko izjemen psihološki pritisk in stisko. To stisko lahko običajno čutimo fizično: z glavoboli, splošnim pritiskom okoli lobanje, občutkom omotičnosti, občutkom omedlevice, občutkom slabosti ali glodanja v želodcu, suhimi usti in mrzlim znojem. To je splošno razširjena psiho-fizična izkušnja, ko smo soočeni z resnično grožnjo našemu najglobljemu občutku identitete.

Obstaja pa tudi nasprotje zaskrbljenosti in krize identitete. Ko smo uspešni, ko se zunanja resničnost ujema z našim notranjim dojemanjem sebe, doživljamo globoko srečo in celo evforijo.

Dokler našo potrebo po vzdrževanju identitete upravljajo primarni instinkti in strahovi, le-ti popolnoma vplivajo na odnos, ki ga imamo do denarja kot posrednika, ki lahko zadovolji naše osnovne potrebe. Naša življenja so lahko popolnoma usmerjena na pridobivanje denarja, s katerim si omogočamo življenjski stil, ki nam ga narekuje naš občutek identitete. In mislimo, da je to popolnoma normalno!

Relativno prikrajšanje

Bloom navaja kot primer jezo in jok deklice, ki nima primernih oblačil za zabavo – ne gre za razvajenega otroka, to je drama, grožnja na življenje in smrt njenemu psihološkemu preživetju. Zavedati se moramo strašne nezavedne grožnje ponotranjenja identitete drugih ljudi, identitete ki si je sami finančno ne moremo privoščiti.

V plemenski skupnosti ali v skladni družini obstaja naravno vzdušje porazdelitve in radodarnosti, ki poskrbi za posameznikove potrebe. Obstajajo tudi naravni, vgrajeni mehanizmi, ki preprečujejo manipulacije z močjo ter materialno kopičenje. V kompleksni družbi, ki je ločena od teh osnovnih vodil in kjer so posameznikove vloge kompleksne, je relativno prikrajšanje normalno. Bloom celo trdi, da je relativno prikrajšanje ena od najbolj trdoživih lastnosti moderne družbe. Ljudje živijo z vzporednimi podobami izobilja in revščine.

Psihološki pritisk

Občutek prikrajšanja in njegova grožnja identiteti psihološko razžirata posameznika in uničujeta skupnost. Neenakosti ustvarjajo izjemne psihološke pritiske. Ljudje živijo v svetu, v katerem je kot normalen predstavljen določen življenjski stil in dobrobit, ki si ga večina ne more privoščiti. Ljudje, ki čutijo pomanjkanje, občutijo psihološko zmedenost, jezo, nemoč in čustveni bes. V najbolj dramatični obliki lahko vodi v revolucijo.

Bloom meni, da se moramo zavedati teh močnih psiholoških dinamik, ki tečejo skozi vsakega od nas. V današnjem svetu obstaja na tisoče izbir družbene identitete – in za večino od njih potrebujemo denar. Druga podobnost, ki nas povezuje, je, da svoje vedenje vidimo kot popolnoma normalno, skoraj nikoli ne izprašamo njegove veljavnosti ali uporabnosti.

Vse nas povezuje vez negotovosti in strahu, ki izvira iz najbolj zgodnjih ran, ki smo jih dobili kot otroci, ko naše osnovne potrebe niso bile zadovoljene. To je kar veliko osebno breme. Vendar pa je tudi družbeno in politično breme, saj te notranje dinamike vplivajo na vedenje vsakogar od nas v zunanjem svetu.

Bloom pa tudi opozarja, da poleg resnične, fizične in neposredne izkušnje, obstaja tudi izredno zanimiva psihološka dimenzija, ki se nanaša na to, ali se počutimo bogati ali revni. Psihološko notranje blagostanje (ali revščina) se razlikuje od materialnega blagostanja (ali revščine). Vredno si je prizadevati za psihološko varnost in obilje, ne glede na našo dejansko finančno situacijo.

Skrivnosti obresti

Osnovna značilnost denarja, ki ga ustvarjajo banke s tem da odobravajo posojila (podrobnosti v posebnem članku, podnaslov Kako nastaja denar), je ta, da je zanj potrebno plačati obresti. Posledice tega pa so dosti bolj daljnosežne, kot si predstavljamo na prvi pogled. Poglejmo si vse skupaj malo podrobneje:

1. Obresti sistemsko spodbujajo tekmovalnost

Ko banke ustvarijo denar, s tem ko odobrijo posojilo, ustvarijo le glavnico. Vendar pa pričakujejo vračilo glavnice z obrestmi. Banka ne ustvari obresti, temveč od ljudi pričakuje, da bodo to dodatno količino denarja zaslužili skozi poslovanje z drugimi ljudmi. V resnici nobena banka ni nikoli ustvarila tega denarja, in enačba se ne izide, saj lahko edino banke ustvarjajo denar, in vsem bankam je treba poplačati več, kot so posodile. (1)

Kako torej posojilo, za katerega obresti nikoli niso bile ustvarjene, odplačamo?
V osnovi moramo za plačilo obresti na posojilo uporabiti glavnico nekoga drugega. To, da denar za plačilo obresti ni ustvarjen, povzroča pomanjkanje. Ljudi prisili, da tekmujejo med sabo za denar, ki ni bil nikoli ustvarjen – ter jih kaznuje z bankrotom, če ne uspejo.

Tekmovalnost je vgrajena v strukturo denarnega sistema, ki ga uporabljamo. V tem sistemu mora nekdo vedno izgubiti.

Stephen Zarlenga opozarja na zanimivo dejstvo, da so bila v začetku posojila in obresti v pred-urbani družbi osnovana na kmetijskih proizvodih, kot so semena, živali ter orodje. Ker je eno seme lahko ustvarilo rastlino z več kot 100 novimi semeni, so kmetje lahko brez težav poplačali obresti. Prav tako, ker je bila količina semen, ki so jo lahko uporabili, omejena s površino zemlje, so obstajale naravne omejitve za posojilno dejavnost. Kar je bilo posojeno, je imelo lastnost obnavljanja – česar neorganski materiali nimajo (denar je sterilen), zato morajo obresti, ki jih plačujemo za denar, priti iz drugih virov ali procesov.

2. Obresti spodbujajo potrebo po neprestani in neskončni gospodarski rasti

Ker je več kot 90% denarja v obtoku obremenjenega z obveznostjo plačila obresti, mora količina denarja rasti, in vsaka investicija mora prinesti več denarja, kot je vloženega (dobiček). Obrestna mera v resnici določa najmanjšo potrebno stopnjo rasti – povprečno stopnjo gospodarske rasti, ki je potrebna, da bi ostali na mestu. Prvi kos rasti gre za poplačilo obresti.(2) Ta sistem pa je bil ustvarjen v času, ko se nihče ni zavedal ekoloških in družbenih stroškov prisilne in neomejene rasti.

Na osnovi obrestno obrestnega računa se količina denarja v rednih intervalih podvoji. Pri 3% obrestni meri se to zgodi v 24 letih, pri 6% v 12 letih. Za prejemnika to predstavlja eksponentno rast, vendar deluje kot rak v gospodarskem razvoju tistih, ki morajo plačevati obresti, namesto da bi prispevalo k zdravi rasti. To se odraža v nesposobnosti številnih držav v razvoju,da bi odplačale svoj državni dolg. (Kennedy, 1999)

Pogosto citiran primer nerazumnosti obresti in obrestno-obrestnega računa v resničnem svetu je sledeč: če bi Jožef ob rojstvu Kristusa investiral en pfenig po 4% obrestni meri, bi obrestne obresti do leta 1749 narasle na vrednost ene krogle zlata, ki bi bila tako težka, kot zemlja. Do leta 1990 bi dodatno narasla na vrednost 8190 takih krogel. Po 5% obrestni meri pa bi leta 1990 lahko kupili neverjetnih 134 milijard zlatih krogel teže kot je zemeljska obla.

3. Obresti prerazporejajo bogastvo

Plačevanje obresti povzroča, da se denar pretaka od tistih, ki imajo manj denarja kot ga potrebujejo, k tistim, ki imajo več denarja, kot ga potrebujejo. Tisti, ki so bogati, prejemajo neprekinjeno rento od tistih, ki si morajo denar sposoditi, da bi imeli sredstvo menjave.

To je sistem skritega prerazporejanja, ki denar pretaka od velike večine k nekaj odstotni manjšini, in ustvarja družbeno polarizacijo. Posledice tega so, da se velike količine denarja koncentrirajo v rokah vedno manj posameznikov ter multinacionalk. Po drugi strani se na primer države tretjega sveta v takšnem sistemu nikoli ne bodo mogle izkopati iz dolgov, saj njihov dolg narašča eksponentno.

Denarni sistem deluje kot sesalec, ki neprestano srka vire iz področij z manjšimi zaslužki, ter jih prerazporeja tja, kjer so zaslužki večji.

Židovska vera, kristjanstvo in Islam so prepovedovali oderuštvo, ki je bilo opredeljeno kot zaračunavanje kakršnihkoli obresti. Islam celo pravi: »What ye put out as usury to increase it with the substance of others, shall have no increase from God.”(3), kar bi si lahko razlagali kot trditev, da v izkoriščanju (»substance of others«) ni nič svetega, ni Duha.

V Islamu še danes ljudje ne plačujejo obresti za posojila, temveč posojilodajalci (banke ali posamezniki) postanejo solastniki/delničarji v podjetju in delijo dobiček – ali izgubo. In v razvitem svetu se, kot posledica zavedanja zgoraj navedenih dejstev, širijo ‘islamske banke’.

Vprašamo se lahko, ali je naključje, da so po tem, ko so obresti postale legalne, vse demokratične države začutile potrebo vzpostaviti sistem davka na prihodek in prerazporejanja prihodkov?

Vir:
Marjana Kos: Dancing with Money; magistrska naloga, avgust 2006

Opombe:
(1) Da bi osamili eno spremenljivko, smo postavili predpostavko o družbi brez rasti: brez rasti prebivalstva, rasti proizvodnje ali rasti količine denarja v obtoku. V praksi seveda vse te spremenljivke naraščajo s časom, kar povzroči, da je vpliv obresti še bolj zakrit.
(2) Lietaer and Belgin (2006) imata zanimiv pogled na to dejstvo: »V agrarnih družbah je človek ponavadi daroval bogovom prve sadove žetve. Zdaj, namesto tega, prve sadove našega dela dajemo finančnemu sistemu.« To bi lahko razumeli tudi kot preusmeritev naše pozornosti z duhovnega na materialno – oziroma sam padec v materijo
(3) Prevod: Denar, ki ga hočete pomnožiti z denarjem drugih ljudi, se pri Gospodu ne bo pomnožil. Vir prevoda: Koran, zalozba Ucila, 2005, prevedel Erik Majaron

zapisano: avgust 2007

Denar in zlato

Precej razširjena zmota med ljudmi je prepričanje, da ima »državni« denar kritje v zlatu. Da bi nam torej, če bi se v banko odpravili s kupom bankovcev, banka izplačala enako vrednost v zlatu. Temu že dolgo ni več tako. Vendar pa je zgodovina odnosa med denarjem in zlatom dolga in zanimiva.

Zlato je že zgodaj v zgodovini privzelo vlogo denarja, saj je imelo vse lastnosti, ki so za to potrebne: bilo je zaželeno, preprosto za rokovanje, trajno in deljivo, imelo je visoko in stabilno vrednost.

Skozi zgodovino so države imele denar vezan najprej pogosto na srebro, kasneje pa na zlato – tako imenovan zlati ali srebrni standard.

»Cena« denarja je bila določena v količini srebra ali zlata. Britanski funt je na primer pomenil funt srebra. Velika Britanija je prešla na zlati standard leta 1816. Francija in Združene države so imele bimetalni standard. Ob združitvi nemških državic v eno skupno državo leta 1871 je tudi ta izbrala zlati standard, in kmalu za njo skandinavske države. Francija je prešla na zlati standard leta 1878 in Japonska, ki je prej imela denar krit v srebru, je prešla na zlato leta 1897. Končno so leta 1900 tudi Združene države privzele zlati standard.

Zamenljivost denarja v žlahtno kovino je centralna banka v Veliki Britaniji prekinila že med vojno z Napoleonom, in posledica tega je bila inflacija. Ponovno se je to zgodilo ob izbruhu prve svetovne vojne leta 1914, Anglija je umaknila zlato iz notranjega obtoka, in tudi druge države so prekinile vezavo denarja na zlato. Britanija in Francija sta se vrnili na zlati standard po vojni. Vendar je britanska vlada določila tečaj funta na previsoki ravni in v svetovni krizi leta 1931 je Britanija dokončno prekinila povezavo z zlatom. V tem ji je sledila večina držav Commonwealtha, razen Kanade, kot tudi skandinavske države, Irak, Portugalska, Tajska ter nekatere južnoameriške države.

Združene države so obdržale povezavo z zlatom, in po drugi svetovni vojni je ameriški dolar prevzel mesto britanskega funta in postal glavna svetovna valuta. Druge države so določile tečaje svojih valut v odnosu do dolarja, vrednost le-tega pa je ostala določena v količini zlata.

Bretton Woods

Proti koncu druge svetovne vojne so številne države, ki so še pomnile gospodarsko krizo iz leta 1931, bile mnenja, da bi se narodi morali posvetovati in se dogovarjati o spremembah na mednarodnem denarnem trgu, ki imajo vpliv na ostale. Prakse, za katere se vsi strinjajo, da so škodljive za dobrobit sveta, bi morale biti prepovedane in druga drugi bi naj pomagale premagati kratkotrajne težave.

Namen konference v Bretton Woods-u leta 1944 je bil vzpostaviti sistem pravil, institucij in postopkov za urejanje mednarodnega monetarnega sistema. Ustanovili so Mednarodni denarni sklad (IMF – International Monetary Fund) ter Mednarodno banko za obnovo in razvoj (IBRD – International Bank for Reconstruction and Development), ki je zdaj ena od petih institucij World Bank Group.

Dogovor je zajemal sistem konvertibilnih valut, fiksnih menjalnih tečajev ter proste trgovine. Države članice so bile obvezane vzpostaviti pariteto svojih državnih valut v odnosu do zlata (»peg«) ter vzdrževati menjalne tečaje znotraj odstopanja v višini 1% s posredovanjem na denarnih trgih (s prodajo ali nakupom drugih valut). Hkrati so se ZDA ločeno obvezale vezati dolar na zlato po tečaju 35 ameriških dolarjev za unčo zlata. Po tem tečaju so tuje vlade in centralne banke lahko zamenjale dolarje za zlato.

Ker je bila glavna rezervna valuta ameriški dolar, je to v praksi pomenilo, da so druge države določale tečaje svojih valut v odnosu do dolarja, ter, ko je bila vzpostavljena konvertibilnost, prodajale dolarje, da so ohranjale menjalne tečaje znotraj odstopanja v višini 1%. Tako je dolar prevzel vlogo, ki jo je v mednarodnem denarnem sistemu prej opravljalo zlato – in dodatno pridobil na moči v sistemu svetovnih valut.

Politična osnova brettonwoodskega sistema sta bili koncentracija moči v majhnem številu držav ter prisotnost prevladujoče sile (ZDA), ki je bila pripravljena in zmožna prevzeti vodilno vlogo v svetovnih monetarnih zadevah.

Prekinitev zlatega kritja

V začetku 70. let, ko je vojna z Vietnamom pospeševala inflacijo, so ZDA imele tako proračunski kot trgovinski deficit (slednjega prvič v 20. stoletju). Do ključnega trenutka je prišlo leta 1970, ko se je odstotek kritja v zlatu zmanjšal s 55% na 22%. Neoklasični ekonomisti so mnenja, da je to predstavljalo točko, ko so ljudje izgubili zaupanje v ZDA, da bodo zmanjšale svoj proračun in trgovinski primanjkljaj.

Leta 1971 so ZDA tiskale čedalje več dolarjev in jih pošiljale v tujino za plačilo vojnih stroškov in privatnih investicij. 15. avgusta 1971 je predsednik Nixon enostransko objavil 90-dnevni nadzor nad plačami in cenami, 10% dodatni davek na uvoz, ter, kar je najbolj pomembno, »zaprl zlato okno«, kar je pomenilo, da dolar ni bil več zamenljiv za zlato, razen na odprtem trgu. To odločitev je sprejel brez posvetovanja s člani mednarodnega denarnega sistema, ali celo lastnega ministrstva za zunanje zadeve.

Ločitev denarja od žlahtnih kovin je prekinila zadnjo povezavo denarja s fizičnim svetom ter je pomenila, da je denar postal še bolj izmikajoč pojem. Posledica tega so plavajoči menjalni tečaji, ki jih imamo še danes. Zdaj je tudi prvič v zgodovini sveta, da imajo vse glavne države na svetu valuto, ki ni osnovana na zlatu, srebru ali kakšnem blagu.

Dandanes vrednost valut določajo v največji meri tržne sile. Kombinacija politike zmanjšanega reguliranja finančnih trgov v Veliki Britaniji in ZDA v 80. letih (Thatcher in Reagan), ter razvoj računalnikov pa še nadalje spodbujata špekulativni trg z valutami. Lietaer navaja, da je 98% vsega trgovanja na valutnih trgih špekulativnega in le 2% je vezanega na dejansko ekonomijo. Po njegovi oceni količina denarja, s katero se dnevno trguje na valutnih trgih, obsega 150 krat obseg celotnega dnevnega obsega mednarodnega trgovanja z vsem blagom, vseh proizvajalcev, in vseh storitev po vsem svetu. Je v višini 100x obsega dnevnega trgovanja z vsemi vrednostnimi papirji na vseh borzah po svetu.

Trg z valutami je postal največji trg na svetu. Trgovanje z valutami (nakup in prodaja valut) dandanes presegajo obseg trgovanja vseh drugih trgov, celo celotne svetovne ekonomije. Zato valutni trgi prvič v zgodovini postajajo življenjskega pomena za skoraj vsakogar – čeprav je zelo verjetno, da se večina ljudi tega še vedno ne zaveda.

zapisano: avgust 2007

Vir:
Marjana Kos: Dancing with Money; magistrska naloga, avgust 2006