Lokalno gospodarstvo

Manjša in manj razvita gospodarstva se pogosto obračajo navzven v iskanju rešitev za probleme z brezposelnostjo, pomanjkanjem denarja za razvoj ipd. Prav tako v lokalni skupnosti pogosto iščemo zunanjega ‘dobrotnika’, ki bo pristopil in rešil probleme. Ogromno energije in sredstev vložimo v pritegovanje investicij, velikih delodajalcev, mednarodne pomoči tujih agencij in svetovalcev visokega profila. Rešitev je »tam zunaj«. Celo v premožnih področjih smatrajo investicije od zunaj kot osnovni način, kako doseči gospodarsko rast.

Vendar pa se pogosto ne zavedamo bolj daljnosežnih posledic takega »razvoja«. Poglejmo preprost primer, ki ga navaja New Economics Foundation iz Londona, in ki se je ponovil v številnih angleških mestih:

Zamislimo si, da se na obrobju mesta, na veliko veselje prebivalcev, odpre supermarket.

Le-ti so navdušeni zaradi dodatne ponudbe, saj zdaj lahko poleg mestnega centra kupujejo tudi v novi trgovini. Predpostavimo, da se polovica prebivalcev odloči tretjino svojih nakupov opravljati v supermarketu. Čeprav večina prebivalcev še vedno vsaj deloma kupuje v mestnem centru, se prihodki le-tega zmanjšajo za 16,7% – kar je dovolj, da začnejo trgovine umirati. Ko se prične zapiranje trgovin, mestno jedro postaja manj in manj zanimivo za nakupe, in vedno več ljudi prične nakupovati v supermarketu.

To kaže na perverznost tržne dinamike: izguba mestnega jedra je izguba za celotno skupnost, ki je ni želela niti ena oseba. A vendar je to predvidljiva posledica odločitve, da postavimo supermarket izven mestnega centra. Gre za problem skupinske akcije, primer razumnega obnašanja posameznikov, ki skupaj tvorijo družbeno nerazumen in neželen izid.

Zato je pri sprejemanju odločitev potrebno oblikovati bolj celostno politiko, ki bo zaščitila in ohranila, ali pa spodbudila razvoj tistih vidikov lokalne infrastrukture, za katere domačini menijo, da so najpomembnejši.

Pri nam lahko pomaga zavedanje o nekaterih osnovnih dejstvih v gospodarstvu (1):

1. Veliko večino novih delovnih mest ustvarjajo majhna in srednje velika podjetja, ne veliki delodajalci.

2. Novi trgi, delovna mesta, kapital, tehnologija in gospodarski razvoj se ustvarjajo ko mesta/kraji pričenjajo proizvajati blago in storitve, ki so jih prej zagotavljali oddaljeni izvozniki (dobavitelji).

3. V 21. stoletju so v porastu majhne, hitre, inovativne, podjetniške iniciative, medtem ko so številni veliki proizvajalci, ki so prevladovali v gospodarstvu 19. in 20. stoletja, v upadu.

4. Ustvarjanje dolgoročnega lokalnega blagostanja in gospodarske varnosti je odvisno od lokalnega lastništva proizvodnih kapacitet; preprosto prejemanje plač za zaposlene, medtem ko se dobički izvažajo (odtekajo) v oddaljene centre korporacij, oropa lokalno gospodarstvo kapitala, ki ga le-to potrebuje za uspeh.

5. Pretirano zanašanje na izvozno usmerjen razvoj bo spodkopalo dolgoročno gospodarsko zdravje skupnosti. Enako pozornost je treba posvetiti lokalnim potrebam in trgom. Prav tako lahko skupnosti, ki razvijejo lokalne sisteme menjave in zmanjšajo odvisnost od nacionalne valute, zvišajo dolgoročno lokalno ustvarjanje blagostanja.

6. Podjetja, ki niso v lokalni lasti, so mnogo manj občutljiva na potrebe skupnosti in na ekološke pogoje, ter lahko skupnosti naredijo ranljive za nenadne padce, ko veliki delodajalec, ki je v zunanji lasti ali upravljanju, zmanjša obseg poslovanja ali preneha z delovanjem.

zapisano: avgust 2007

Kako razmišljajo bogati

Ob branju knjige Rich Dad, Poor Dad Roberta Kiyosakija
Čeprav se z načinom razmišljanja pogosto ne strinjam, je knjiga jasen in preprost vpogled v to, kako razmišljajo in delujejo tisti, ki »imajo«. V angleščini celo obstajata izraza »haves« in »have-nots«.

Avtor razlaga razliko med tistimi, ki delajo za denar in tistimi, ki uporabljajo denar tako, da dela za njih. Najprej je potrebno pojasniti nekaj osnovnih pojmov:

- prihodki in odhodki (se navezujejo na bilanco uspeha)
gre npr. za plačo in stroške, ki jih imamo

- premoženje in obveznosti (bilanca stanja)
Premoženje je vse, kar nam prinaša prihodek, obveznosti pa vse, za kar moramo odvajati svoj denar, odhodki v različnih oblikah. Kiyosaki zatrjuje, da so prizadevanja ljudi, da bi se izkopali iz revščine, neuspešna v glavni meri zaradi tega, ker ne ločijo med tema dvema pojmoma.

Bogati vlagajo svoj denar v premoženje, navadni ljudje pa ponavadi v obveznosti – za katere pa menimo, da so premoženje. Kiyosaki izziva utrjeno prepričanje, da je npr. hiša premoženje.

Če pomislimo v okviru prihodkov in odhodkov – med katere bi jo uvrstili? Hiša, ki jo kupimo zase, nam v prihodnosti dejansko ne prinaša prihodkov, temveč stroške – večja in več vredna kot je, več stroškov imamo. Enako velja npr. za avtomobil in še kaj!

»Navadni« ljudje pa vse te stvari v našem življenju ponavadi vidimo kot naše premoženje. Vendar nam prav te pogosto držijo zanko okoli vratu, saj »moramo« delati in služiti denar, da si jih lahko privoščimo in jih vzdržujemo.

Bogati razmišljajo na drugačen način, pa naj gre za ljudi, ki so se rodili v bogatih družinah, kjer jim je tak način razmišljanja in življenja že položen v zibko, ali pa za številne »novopečene« bogataše, ki so to ugotovili in izkoristili predvsem v zadnjih desetletjih privatizacije premoženja v gospodarstvih v prehodu, kot smo poimenovani Slovenija in druge novonastale države v Evropi.

Ponovno poudarjam, da se sama nujno ne strinjam s tovrstnim načinom »bogatenja« na plečih drugih, vendar je to način, na kakršnega dandanes deluje naš svet, svet v katerem so bogati vedno bolj bogati, ostali pa delajo(mo) za njih.

zapisano: avgust 2007

Je to denar?

V majhnem mestu Totnes na jugozahodu Anglije smo se pripravljali na prvo javno predstavitev skupine za ekonomijo v okviru iniciative Transition Town Totnes, ko je Rob, prva gonilna sila gibanja, prišel na briljantno idejo:

»Zakaj ne bi natisnili denar, in ga razdelili ljudem?!«

Ampak, tega vendar ne moremo, je bila moja prva reakcija, ki imam ekonomsko izobrazbo in denar jemljem tako resno, da sem ga celo izbrala za temo svoje magistrske naloge.

Vendar, iz istega razloga sem tudi vedela, kako pomembno je, da čimveč ljudi začne razmišljati o tem, kaj sploh je denar, ter da čimprej začnemo ustvarjati raznolikost na tem področju. Ko je Rob poslal še navdušujoč nagovor, ki smo ga kasneje natisnili na bankovec, sem bila tudi jaz že v »ognju« navdušenja.

Tako smo marca letos natisnili 300 bankovcev, ki so na eni strani imeli faksimile funta, ki ga je leta 1810 izdala ‘Bank of Totnes’, v razmislek, da to ni prvič, da je Totnes izdal lastni denar. Bankovce smo razdelili ljudem, in jih poslali v svet, naj jih uporabljajo kot denar. Totnes je ravno prav odštekan, da nam je v nekaj dneh, ki smo jih imeli na razpolago, uspelo pritegniti 18 trgovinic in lokalov, ki so privolili, da bodo sprejeli ta “denar”.

Kaj pravzaprav je denar?
Bernard Lietaer, strokovnjak na področju alternativnega denarja, je oblikoval definicijo, ki pravi, da je denar »dogovor v skupnosti, da bodo neko stvar uporabljali kot menjalno sredstvo«. Skupnost je lahko narod, lahko je majhna skupina ljudi, ali pa ves svet. Ameriški dolar je (veljavno) plačilno sredstvo praktično po vsem svetu, medtem ko je bil slovenski tolar sprejet kot denar večinoma samo v Sloveniji.

Ker jih je bilo tako malo, se je seveda večina ljudi odločila, da jih bo raje obdržala za spomin. V eni od trgovinic je kupec, ki je plačal s svojim Totnes funtom, že čez nekaj minut prišel nazaj v trgovino, kupil še eno knjigo, in svoj T£ zahteval nazaj kot drobiž. Po treh mesecih, ko se je eksperiment iztekel, smo želeli zbrati podatke o tem, kako so ti bankovci krožili, kolikokrat so bili uporabljeni – pa nam je uspelo ‘izslediti’ le kakih 20 bankovcev, vključno s tistimi, ki smo jih sami imeli na svojih hladilnikih.

Totnes funt je eksplodiral čez vso Anglijo in čez, nenadoma so novinarji od vsepovsod prihajali v to »mesto, ki tiska lasten denar«. Navdušenje in podpora ljudi v Totnesu, ter globoko razumevanje, zakaj to sploh počnemo, pa so presegli vsa pričakovanja. Čas je bil zrel za naslednji korak.

V juniju smo bili pripravljeni z naslednjo fazo, ki je bila zasnovana na principu »Berkshares« iz ZDA. Tokrat smo natisnili 10.000 funtov, ki jih ljudem izdajamo v zameno za funt sterling, le-te pa obdržimo za kritje. V resnici med obema bankovcema ni bistvene razlike – čeprav ljudje večinoma mislijo, da je državni denar krit v zlatu, kar že dolgo ni več res – vendar imamo ljudje še vedno več zaupanja v ‘uradni’ denar. V tem trenutku je v obtoku že okoli 5.000 T£, s katerimi ljudje lahko plačujejo v več kot 50 trgovinah, lokalih in podjetjih. Sprejema jih tudi nekaj stojnic na tržnici.
zapisano: avgust 2007

Več:
The Independent
BBC

Svet danes in vloga denarja v njem

Če se malo ozremo po svetu in tudi lastnem življenju, opazimo številne probleme, za katere kaže, da jih ne znamo rešiti – prav nasprotno, celo večajo se. Od problemov v družbi, do psiholoških problemov posameznikov; videti je, da imamo vedno bolj uničevalen vpliv na naravo in drug na drugega, celo sami nase.

Vse to je posledica sistema, znotraj katerega živimo. Le-ta vodi v razlike, izkoriščanje ljudi in naravnih virov, v potrošništvo in onesnaževanje, hkrati pa nas znotraj pušča prazne. Življenje in lepoto smo zamenjali za denar; čiste reke in zrak za še nekaj več profita. Večina človekovega delovanja in ustvarjalne energije se uporablja za stvari, ki so nepotrebne ali nesmiselne, pogosto celo škodljive.

Skoraj vse naše življenje se vrti okoli denarja. Skoraj ne mine dan, da ga ne bi uporabljali. Neprestano usmerja naše obnašanje in odločitve. Včasih se tega jasno zavedamo, še bolj pogosto pa niti ne zaznamo, kako nekje globoko spodaj na skoraj vse kar naredimo – ali, kar pogosto, česar ne naredimo – vpliva denar. (več o psiholoških učinkih denarja)

Zato je še kako pomembno, na kak način deluje denarni sistem, ki ga uporabljamo, ter v katero smer vodi naša dejanja. Denar bi naj bil orodje, ki nam pomaga pri menjavi – vendar v obliki, v kakršni je trenutno, ljudi še dodatno spodbuja, da ga kopičijo, namesto da bi ga uporabljali za pretok dobrin, energije.

Ko se malo poglobimo v sistem, ki je dandanes v uporabi po vsem svetu, pridemo do nekaterih zanimivih odkritij. Le-ta nam tudi pomagajo razumeti, zakaj je svet v takšnem stanju, kot je. Pa si ta sistem poglejmo malo podrobneje.

Kako sploh nastane?

Ljudje povečini mislimo, da denar izdaja vlada ali centralna banka, in to si predstavljamo kot kovanje kovancev in tiskanje bankovcev. Resnica je zelo drugačna. Večino denarja, ki je v obtoku, ustvarjajo komercialne banke z odobravanjem posojil. Osnovna značilnost tega denarja je ta, da je ‘obremenjen’ z obveznostjo plačila obresti. To ima mnogo bolj daljnosežne posledice, kot bi si mislili. Podrobnosti o tem najdete v posebnem članku.

Banka je obvezana na računu imeti le določen odstotek kritja (obvezno kritje), sicer pa denar odobrava posameznikom ali podjetjem v obliki posojil in kreditov. To pomeni da, če bi se vsi ljudje, ki imajo denar na banki, v istem dnevu odločili dvigniti svoj denar, bi banka imela na voljo za izplačilo le določen odstotek denarja, vsi ostali pa bi ostali brez svojih prihrankov.

Čeprav je to eno od osnovnih dejstev v ekonomiji, pa redko kdo pomisli, kaj to pravzaprav pomeni. V resnici komercialne banke ustvarjajo denar za lasten profit, in one so tiste, ki v veliki meri odločajo koliko denarja bo ustvarjenega, kot tudi komu ga bodo posodile in za kakšne namene.

Denar je v gospodarstvu nujno potreben, razpoložljivost denarja omogoča ekonomsko aktivnost, in nasprotno, le-ta je lahko okrnjena, če ni dovolj denarja, ki bi omogočil menjave. Večja količina denarja v obtoku pa mora biti izravnana z večjo količino blaga ter storitev. Ustvarjanje denarja lahko postane problematično, če količina denarja narašča hitreje kot količina blaga in storitev, saj to vodi v inflacijo ali celo hiperinflacijo.

David Boyle, ki se s preučevanjem denarnega sistema in njegovih posledice ukvarja že leta, trdi da če je denar ustvarjen za špekuliranje, ali če ga banke ustvarjajo z zamahom pisala, ko ga posodijo kot dolg, obremenjen z obrestmi, bo to imelo inflatorni učinek. Kot primer navaja, da je količina denarja v obtoku v Veliki Britaniji od leta 1971, ko je znašala 31 milijard funtov, do leta 1996 narasla na 665 milijard funtov, kar je porast v višini 2.145% (Boyle, 2003).

Zapisano: avgust 2007

Ekonomija nove dobe

Ali imate tudi vi kdaj občutek, da je s tem našim svetom nekaj narobe? Da so stvari postavljene na glavo?

Proizvajamo na tone stvari, ki jih nihče ne potrebuje, nato pa ljudi poskušamo prepričati, da njihovo življenje ne bo izpolnjeno brez teh stvari. V tem svetu razlitje nafte ter odpadki, ki jih vsakodnevno zavržemo, prispevajo k rasti bruto družbenega proizvoda, babica, ki varuje svojega vnučka, ter zelenjava, ki jo pridelamo na lastnem vrtu, pa ne. Na stotine otrok umirajo od lakote, medtem ko ima na drugem koncu planeta čedalje več ljudi resne probleme z debelostjo, bulimijo (goltanje in bruhanje hrane); ljudje umirajo fizično in psihično.

Se kdaj vprašamo, kako je to mogoče? Morda je najbolj zaskrbljujoče to, da se skoraj več ne zavedamo teh absurdov, ki so popolnoma v nasprotju z zdravo pametjo, ter jih jemljemo kot neizogibno dejstvo.

Se sploh še kdaj vprašamo, v kakšnem svetu bi radi živeli?

Kako bi bilo, živeti v svetu, kjer ne bo šlo za to, koliko zaslužimo, ampak ali počnemo to, kar nas veseli; kjer so ljudje okoli nas srečni in ustvarjalni in stvari, ki nas obkrožajo, narejene z ljubeznijo? Vemo, da to, kar vnašamo v svoje telo, vpliva na naše zdravje in počutje. Ne samo hrana, vsi takšni predmeti, ljudje in kraji vibrirajo z višjo energijo.

Skupaj lahko ustvarimo takšen svet. Ekonomijo lahko postavimo na novih temeljih.

Beseda »ekonomija« izvira iz grške oikos: dom, družina in okolje na splošno, ter nomos: zakon, pa tudi vodenje, upravljanje ter skrbništvo; za stare Grke je bila ekonomija torej “vodenje in upravljanje domačega okolja, v skupno dobro vseh družinskih članov”. Ali se v tem domu, ki nam je zaupan v oskrbo, »sposojen od naših vnukov«, da se na njem igramo in učimo, plešemo svoj ples – ali se na tem planetu obnašamo kot dobri gospodarji? Ali se do svojih bratov v tem domu obnašamo tako, kot si vsako živo bitje zasluži?

Ekonomija nove dobe bo zasnovana na pravičnosti, sodelovanju, enakopravnosti, ustvarjalnosti. Takšna ekonomija ustvarja ljudem in okolju prijazen svet, kjer so ljudje pomembnejši kot stvari in roki. Nauči nas častiti letne cikle, ne pa poskušati ustvariti večno poletje, da bi gojili na videz popolne jagode in paradižnik brez okusa. Ekonomija nove dobe je celostna, ne ustavi se pri materialnem, temveč nas popelje onkraj preračunljivega razuma in nauči poslušati s srcem.

V središču ekonomije nove dobe je življenje: človek, narava in vsa njena bitja, ter bitje na katerem živimo, planet Gaia. Vpeta je v okolje, v katerem živimo, med ognjem sonca nad nami, trdnostjo zemlje, ki nas podpira, božanjem vetra, očiščeni od osvežujoče energije vode. Ko se povežemo z drugimi bitji, ki ta planet delijo z nami, se dotaknemo tistega miru globoko v nas, po katerem hrepenimo, ki ga včasih zaslutimo v iskrivem pogledu in začutimo v srcu, ko »odložimo prtljago«.

Pogosto se nam zgodi, da se zavemo kako ‘narobe’ smo živeli, šele ko zbolimo, ko se poruši naš notranji sistem. Zdaj je problem našega napačnega življenja že tako obsežen, da je zbolel cel planet, Gaia. Njen notranji nemir se odraža v orkanih, potresih, sušah in poplavah.

Svet, v katerem živimo, odseva naš notranji kaos, vse naše strahove in bojazni. Kako pogosto živimo po liniji najmanjšega odpora, se odločamo za cenejšo ali lažjo izbiro? Sveta nihče ne bo spremenil namesto nas, mi vsi skupaj ga moramo spremeniti s svojimi odločitvami. Ključnega pomena v ustvarjanju drugačnega sveta je osebna odgovornost in integriteta vsakega posameznika.

Začeti moramo pri sebi, počistiti pred svojim pragom, urediti svoje odnose. Stvari lahko spremenimo samo v fizičnem svetu. Za tiste, ki še vedno prosi(m)o Boga za pomoč, morda bi se morali večkrat spomniti, da Bog ne more storiti za nas, kar ne more narediti skozi nas.

zapisano: julij 2007