Odprti denar – predavanje

Posnetek predavanja, ki je bilo v sredo, 20.5.2009 na Metelkovi v organizaciji kluba YHD:

Odprti denar

Lokalni denar

Iniciative za uporabo ‘alternativnega denarja’ se v zadnjih letih širijo po vsem svetu in čedalje več ljudi se odloča za podporo takšnim projektom. Nekateri sistemi so zasnovani podobno kot Totnes Pound, drugi temeljijo na izmenjavi ‘uslug’ v urah, z ali brez uporabe tiskanega denarja (npr. Ithaca Hours ter t.i. Lets sistemi) in podobno. Razlogi za uvajanje alternativnih denarnih sistemov pa so večplastni.

Na hitro o ekonomiji

Osnovna ideja lokalnih valut je v tem, da tak denar v večji meri ostane v lokalni skupnosti. To prispeva k večjemu blagostanju v takšni skupnosti, saj ista količina denarja omogoči zaslužek več ljudem. Denar, zaslužen v eni trgovinici, je porabljen v drugi, kjer spet predstavlja zaslužek, le-ta je potrošen v naslednji in tako naprej. Ista količina denarja naredi več ‘krogov’ v lokalnem gospodarstvu – v ekonomiji je učinek znan kot lokalni multiplikator. (računski primer)

Različne študije so pokazale zanimive rezultate. V zelo odvisnih skupnostih, kot so recimo indijanski rezervati v ZDA so ugotovili, da 75% denarja odteče iz skupnosti v roku 48 ur - za plačilo storitev izven skupnosti ali za nakupe v supermarketih, od koder denar odteka v oddaljeno centralo trgovske mreže.

Če isto količino denarja potrošim v veleblagovnici, le majhen odstotek tega denarja ostane v kraju (npr. kot plače delavcem), večina pa ga odteče iz lokalnega gospodarstva. Lokalni denar lahko poskusite uporabiti v trgovini multinacionalne verige, pa vam to najverjetneje ne bo uspelo. Denar, ki ga potrošite pri njih, ponavadi še isti dan zapusti mesto, saj ga potrebujejo za plačilo oddaljenim dobaviteljem, pisarniškim delavcem v velikih mestih, ter za plačilo dobičkov lastnikom kapitala. Tega pa z lokalnim denarjem ne morejo. Le-ta v sami zasnovi preprečuje odtekanje denarja iz lokalnega gospodarstva – kar je ravno nasprotno, kot deluje ‘nacionalni’ denar, ki s svetlobno hitrostjo kroži okoli planeta v lovu za najvišjimi dobički.

Lokalne valute so po pravilu tudi oblika denarja, ki ni obremenjena z obrestmi , saj je namenjena temu, da je sredstvo menjave čim lažje dostopno čim širšemu krogu ljudi. Pogosto so celo osnovane na načelu ležarin, ki spodbujajo kroženje denarja.

In zdaj nekaj bolj lahkotnega

Obstajajo pa še drugi razlogi za ‘igranje’ z lokalnimi valutami. Meni najljubši in najpomembnejši je ta, da nas spodbudijo, da pričnemo razmišljati o denarju in o tem, kako ga uporabljamo. Ali ste se ob branju teh člankov kdaj vprašali, »Ali je to res denar? Ali je možno kakršenkoli potiskan kos papirja uporabljati kot denar?« Kakšen je bil vaš odgovor? Kar precej ljudi meni, da so ti papirčki vredni vsaj toliko kot običajni denar – če ne celo več, zaradi drugačnih vrednot, ki jih nosijo s sabo.

Alternativni denarni sistemi se v nekaterih osnovnih značilnostih razlikujejo od denarnega sistema, ki ga uporabljamo. Kot že omenjeno, denar običajno izredno hitro šviga sem in tja po planetu, v iskanju čim večjega dobička. Pri tem učinki na ljudi in naravo niso pomembni, in posledic pogosto niti ne vidimo, saj se dogajajo nekje daleč stran. Lokalni denar kroži v naši bližini, in nas poveže s stvarmi, ki jih uporabljamo, in ljudmi, ki jih ustvarjajo.

Uporaba takšnega denarja je tudi precej bolj zabavna, kot uporaba denarja, na katerega smo že tako navajeni, da z njim plačujemo popolnoma avtomatsko, medtem ko smo z mislimi nekje čisto drugje – ali celo kreditnih kartic in bančnih transferjev, ki povzročijo, da je naša poraba še bolj ‘odmaknjena’ in je v njej še manj zavedanja. V mojem primeru me je lokalni denar popeljal v številne trgovinice, v katere moja noga pred tem ni stopila, in do številnih novih, zanimivih ljudi. Bil je povod za mnoge poglobljene pogovore in zanimiva razpredanja o denarju.

Lokalne valute nam ponujajo alternativo obstoječemu sistemu, in omogočajo izbiro. V podrobnosti o tem, kako pravzaprav deluje denarni sistem, po katerem so zasnovane vse nacionalne valute v svetu, ter zakaj sploh razmišljati o uporabi drugačnih sistemov, pa sem že pisala v drugih člankih.

Viri:
The Little Money Book; David Boyle
http://en.wikipedia.org/wiki/Multiplier_effect
http://www.neweconomics.org

Zdaj lahko poskusite tudi pri nas…

Spoštovani prijatelji,

kriza se poglablja in ogroža vse ljudi tega sveta.
V tujini deluje sistem izmenjave dobrin in storitev in se v nemško govorečem območju imenuje krog izmenjave (Tauschring) in v angleško govorečem LETS sistem (Local exchange trading system – sistem ekolokalne menjave dobrin in storitev). Tudi pri nas je bilo že nekaj napisanega o tem (pozitivke.net, Marjana Kos, Marko Hren, Bojan Radej,…). Priporočam, da preberete tudi ta članek, ki je bil v Financah: V Nemčiji cvetijo krogi izmenjav

Predlagam, da se srečamo in med sabo izmenjamo dobrine in storitve, preden nastane resnična kriza ali celo vojna.

KAKO BO ZGLEDALO NAŠE PRVO SREČANJE?
Najprej se predstavimo drug drugemu.
Nato vam bom razložil kako ta sistem menjave deluje v tujini. Skupaj se bomo dogovorili o pravilih sodelovanja.
Vsak na list papirja napiše kaj bi lahko nudil v tem krogu izmenjave in kaj potrebuje.

Kasneje pa bomo preizkusili, kako bi naj to zgledalo v praksi.

V MARIBORU 28.5.09 ob 18 uri
Entuziasti se srečamo v četrtek 28.5.09 v bodoči čajnici v Košakih, naslov V zavoju 40b (link do poti: http://picasaweb.google.si/zoe.simb/
Lahko se ob 17:45 srečamo na izvozu v Melju obvoznice skozi Maribor (pod “bob stezo”), da se skupaj peljemo do kraja srečanja.

Prosim, da zaradi lažje organizacije potrdite svojo udeležbo do 26.5.2009.

Lep pozdrav,
Dejan UNGER
GSM: 00386 (0)41 / 653-873

Bojan Radej: Lokalni denar

Malo bolj akademski pogled (Bojan Radej):

http://razgledi.net/blog/2009/04/08/ukradena-blaginja-4iv-lokalni-denar-lokalne-ekonomije/

Svobodni denar iz Wörgla

Čudež v Wörglu

Povzetu po članku Franceta Susmana: Čudež tirolskega župana

Leta 1931, torej v času najhujše brezposelnosti, je postal Mihael Unterguggenberger, socialist in železničar, župan mesteca Wörgl pri Kufsteinu na Tirolskem. Kraj je imel 4216 prebivalcev. Leta 1930 je bilo tam zaposlenih 310 železničarjev, leta 1932 pa le še 190. V tem letu je bilo 200 ljudi odvisnih od socialne pomoči. Občinska blagajna se je izpraznila. Za 118.000 šilingov davkov je manjkalo. Imeli so 400 brezposelnih, v okraju pa kar 1500. Pri banki v Innsbrucku so imeli 1.300.000 šilingov dolga. Niti obresti niso mogli plačevati. V prvi polovici leta 1932 je bilo plačanih v občinsko blagajno 3.000 šilingov davka.

Unterguggenberger je začel temeljito študirati Karla Marxa, potem Proudhona in končno Gesella. Veliko strani je pri tem preštudiral dva ali trikrat. Vsak dan je govoril z občinskimi odborniki. Potem je sklical sejo, razložil položaj in svoj načrt.

Dali so tiskati “bankovce” – delavska potrdila po 1, 5 in 10 šilingov. Potrdila so imela polja za mesečne koleke.

Vsak mesec je bilo treba prilepiti kolek v vrednosti 1% bankovca. Trgovci, tovarnarji in bančni uslužbenci so načrtu pritrdili. 1. avgusta 1932 so izdali za 30.000 šilingov delavskih potrdil. Kmalu so ugotovili, da je bilo to preveč, zato so obdržali le za 9.000 potrdil, ki so bila krita pri banki s pravimi avstrijskimi šilingi.

Potrdila so zaradi kolekov krožila trikrat hitreje kot pravi šilingi. Koleke je prodajala mestna blagajna. Torej je imela prave dohodke. Na naložene šilinge pri banki so dobivali obresti. Vsakdo je lahko pri banki potrdila zamenjal za šilinge z 2% izgubo. Vsi trgovci so potrdila radi sprejemali. Tako je mestna papirnica kmalu nastavila 350 delavcev, cementarna pa 400, za izgradnjo kopališča so sprejeli nadaljnjih 100 delavcev. Gradili so ceste in kanale. Brez povišanja davkov je bilo leta 1932 plačanih 121.000 šilingov, 118.000 zaostanka je bilo kmalu poravnano, nekateri pa so plačevali davke vnaprej.

Opravili so javna dela v vrednosti 100.000 šilingov, čeprav so jih izdali le za 9.000. Tako je prinašal tak denar blagoslov, kot ga je imenoval znameniti profesor z univerze Yale Irving Fisher (27.2.1867 – 29.4.1947), ki je o tem denarju napisal nekaj knjig, zlasti “100%-ni denar”. Menil je, da bi s tem denarjem v Ameriki lahko ustavili brezposelnost v dveh do treh tednih.

Wörgl je postal romarsko mesto gospodarstvenikov. Edouard Daladier (1884-1970), takratni poslanec in kasnejši ministrski predsednik, je hotel uvesti isti sistem za vso Francijo, pa so ga bogataši zavrli, ker so živeli od obresti. Ljudje so kupovali ali pa hranili pri banki v Wörglu, ta je denar posojala brez obresti (sicer bi morala plačevati koleke). Ljudje se niso več vozili v Innsbruck na nakupovanje.

Nacistična prepoved

Švicarski časnikar Bourdet je poročal: “Avgusta 1933, eno leto po začetku tega poizkusa, sem poiskal Wörgl. Nepristransko moram priznati, da uspeh meji na čudež. Po razkopanosti znane ulice so sedaj kot avtoceste. Občinska hiša, krasno prenovljena, je vila z geranijami. Novi betonski most nosi napis: “Sezidan s svobodnim denarjem leta 1933″. Vsi delavci so navdušeni privrženci svobodnega denarja (svoboden zato, ker je oproščen obresti in podobnih dajatev). V vseh trgovinah jemljejo delavska potrdila pod istimi pogoji kot uradni denar.”

Kitzbuhel je kmalu tudi izdal za 3.000 šilingov potrdil – en šiling na osebo. V obeh občinah so veljala vsa potrdila. 300 občin se je pripravljalo na splošno uvedbo potrdil.

Profesor Fisher je decembra 1932 poslal v Wörgl komisijo ameriških gospodarstvenikov. Hans Cohrssen iz Fisherjevega inštituta na univerzi Yale je 17. februarja 1933 na newyorškem radiu poročal o Wörglu. Dolgo predavanje je moral še dvakrat ponoviti. Številna mesta so začela v 22 državah ZDA uvajati svobodni denar. Nekateri so koleke povišali do 20 odstotkov, kar je vodilo v kaos. Tudi 12 odstotkov letno je preveč, pravilno je 6 odstotkov, ker mora denar zastopati blago, ki pa izgubi na leto za 6% na vrednosti, zaradi skladiščenja, obrabe, zastarelosti in podobno.

Pod pritiskom avstrijskih nacistov in pod pritiskom hudih kapitalistov je 15. septembra 1933 tirolsko sodišče prepovedalo delavska potrdila, češ da so pravi denar. Na Tirolskem so 1933 morali ukiniti poizkus, ki nima para v zgodovini, s tem so prišli delavci spet na cesto in so zahtevali Hitlerja v Avstrijo kot tudi drugod.

Teorija o zajamčenem obtoku indeksvalute je bila do sedaj znatno izpopolnjena. Morda se bo smelo kje vpeljati ta sistem šele po krvavih revolucijah in popolnem zlomu vsega prebivalstva. Če ga bomo lahko vpeljali v Sloveniji, potem Slovenija lahko postane zibelka nove dobe, zibelka prenove za cel svet. Marsikatera prerokba govori v tej smeri. Sicer pa ni pri tem ničesar mističnega: gre za ozaveščenost, informacijo, ki so jo desetletja preprečevali tisti, ki se bojijo, da bi narod izvedel, kako funkcionira denar.

Vir:
www.pozitivke.net
Wikipedia

Več:

Srednji vek – brakteati

Harvardska univerza je delala raziskavo, katero obdobje človeštva je bilo gospodarsko najboljše, kdaj so ljudje živeli v največji blaginji. Ugotovili so, da je bila to doba visokega srednjega veka ali Hohenstaufovcev v srednji Evropi. Takrat ni bilo ne brezposelnosti ne revščine, zgrajene so bile katedrale kot strasburška, kakršnih bi danes ne mogli zgraditi. Delali so le 4 dni na teden, kmetje pa so nosili zlate gumbe.

Vzrok blaginje? Posebne vrste denar, ki je bil v veljavi 1150 do 1450. Rekli so mu “brakteati” (ker so jih lomili za drobiž, tako slabe kvalitete so bili). Slab denar vedno izpodrine trdnega, ker se ga hočejo ljudje hitro znebiti, s tem pa ustvarja blagostanje. Nenapovedano so denar odpoklicali in ga zamenjali z novim z gotovim odbitkom, zato je denar poskočno krožil, ker so se bali, da bo razveljaven.

Izsek iz članka Franceta Susmana: Čudež tirolskega župana

Slovenski denar – lipa

Slovenska lipa je bila neuradna slovenska valuta, ki jo je leta 1989 izdalo novo ustanovljeno podjetje Lipa Holding iz Ljubljane. Idejni vodja tega projekta je bil dr. Bogdan Oblak – Hamurabi, podjetje pa je pripravljalo izdajo bankovcev v vrednosti 1/2 lipe, 1, 2, 5, 10, 20, 50 in 100 lip. Do natisa je prišel le bankovec za eno lipo, ki se je pojavil v obtoku v Ljubljani 31. marca 1990. Takrat so bile sklenjene tudi pogodbe z več kot 80 podjetji, med njimi časopisno podjetje Mladina, ki so se zavezala, da bodo sprejemala lipe kot pomožno plačilno sredstvo. Izdanih je bilo okoli 35.000 bankovcev v eni seriji, ki so imeli kritje v zlatu.

Po razglasitvi suverenosti Slovenije v letu 1990, je podjetje Lipa Holding izdalo tudi dva kovanca v tej valuti. Zlatarna Celje naj bi po naročilu Lipa Holdinga skovala 300 zlatnikov po 50 lip, kar pa ni bilo v celoti realizirano. Skovanih je bilo le okoli 80 zlatnikov. Poleg zlatnikov pa je bilo skovanih okoli 8.000 srebrnikov po 1 lipo. Modele za kovanje je izdelal oblikovalec Stane Dremelj.

Na bankovcu za 10 lip naj bi bil upodobljen Jurij Vega
Na bankovcu za 20 lip naj bi bil upodobljen Anton Martin Slomšek
Na bankovcu za 50 lip naj bi bil upodobljen Jože Plečnik
Na bankovcu za 100 lip naj bi bil upodobljen slovenski pesnik France Prešeren

Edini bankovec, ki je prišel v obtok je imel na prvi strani desno upodobljenega pesnika Prešerna, levo je bila upodobljena cvetoča veja lipe, na sredini napis »1 lipa«, pod njim pa je bil upodobljen knežji kamen. Na zadnji strani je bil osrednji motiv slovenski parlament, arhitekta Jožeta Plečnika, desno in levo pa sta spet upodobljena motiva knežjega kamna in cvetoče lipe.

V manjšem obsegu je v aprilu 1992, ko je bila Lipa kot nacionalna valuta že zavrnjena, izšla nova serija bankovcev z apoenom 1 lipa, namesto Franceta Prešerna je na njej upodobljena glava ženske (personifikacija Slovenije).

Na zlatniku je bil na prednji strani v sredini številka »50«, ki jo je obdajal napis »Republika Slovenija«, pod njo pa napis »lip«. Na zadnji strani je bila upodobljena silhueta Franceta Prešerna, nad njo pa ob robu polkrožni napis »dr. France Prešeren 1800 – 1848«. Srebrnik je imel podoben motiv na prednji strani kjer je bila osrednja številka »1« na podlagi, ki je predstavljala lipov list in pod njo napis »ena«. Zadnja stran je bila enaka tisti z zlatnika.

Vir: Wikipedia

What the world needs

Don’t ask yourself what the world needs, ask yourself what makes you come alive, and then go do that. Because what the world needs is people who have come alive.

Temelji prihodnosti?

Gospodarska kriza se širi že na vsa področja, dnevno poslušamo o zmanjševanju števila zaposlenih, skrajševanju delovnega časa, nujnosti (in priložnosti) racionalizacije v podjetjih.

Se še spomnimo, da se je vse skupaj začelo s finančno krizo? Oziroma, bolj natančno, s »propadom« ene same banke. Ali res lahko ena sama opeka, ki jo izvlečemo iz zgradbe, povzroči, da se zruši cel kompleks?

Samo v primeru, če je zgradba že zgrajena nestabilno. In če je gradnik zelo pomemben. Verjetno ni potrebno poudarjati, da v tem primeru gre za oboje.

Ključni »gradnik« v tem primeru je denar. Denar se v gospodarstvu smatra kot kri, ki prenaša hranilne snovi po telesu. Je sredstvo, ki omogoča menjavo in tako olajšuje gospodarsko aktivnost. Če v gospodarstvu ni dovolj denarja, je gospodarska aktivnost okrnjena. In ravno to strokovnjaki sedaj napovedujejo in tega se ekonomisti in oblikovalci državne politike najbolj bojijo. Črnoglede napovedi se slabšajo iz tedna v teden, in vsako novo poslabšanje povzroči, da je napoved prihodnji teden še slabša. Trenutne uradne ocene se gibljejo okoli 2-3 let, vendar pa v resnici lahko pričakujemo gospodarsko krizo, ki bo trajala vsaj kakšno desetletje.

Zadnja leta so bila v znamenju »lahkega« denarja (easy money). Banke, ki so glavni kreator denarja, so z lahkoto odobravale kredite, še predvsem v ZDA. Do denarja je bilo lahko priti. Ko so se ljudje zavedli, da je celotna denarna situacija čedalje bolj oddaljena od resničnega sveta, da vsi ti krediti, ki so jih banke odobravale s takšno lahkoto, dejansko nimajo več nobenega realnega kritja, se je ta hišica iz kart sesula. Banke bodo postale previdnejše pri dajanju posojil – kar bo imelo za posledico, da bo v obtoku manj denarja. Zaradi tega bo gospodarska aktivnost okrnjena, podjetja bodo zapadla v težave (vključno z odpuščanjem delavcev, kar bo povzročilo zmanjšanje kupne moči) – in kar bo povratno vplivalo na banke. Celoten sistem deluje prociklično: v času gospodarske rasti je lahko dobiti denar, kar gospodarsko aktivnost še dodatno spodbuja, ko pride do preobrata in recesije pa se spirala odvrti v nasprotno smer.

Ravno to je problem, s katerim se trenutno ukvarjajo vlade in ekonomisti. Vendar pa je večina rešitev, ki jih uvajajo, samo lepljenje obližev in zdravljenje simptomov zelo bolnega sistema. Sistem, ki je že v osnovi izredno nestabilen, pa pravzaprav potrebuje trdnejše temelje. Danes bi morali v prvi vrsti razmišljati o tem, kako bi lahko gospodarstvo in finančni sistem zasnovali na trdnejših, bolj trajnostnih in bolj zdravih temeljih.

Mogoče lahko kak odgovor najdemo že, če malo pobrskamo po preteklosti. Takšen sistem, ki deluje proti-ciklično in na ta način stabilizira gospodarska dogajanja je WIR (Wirtschaftsring-Genossenschaft; ) v Švici. Gre za sistem, ki je bil oblikovan leta 1934, po velikem borznem zlomu leta 1929, zaradi pomanjkanja valut. Je samostojen sistem komplementarne valute in vzajemnega kreditiranja, ki služi majhnim in srednje velikim podjetjem. WIR je zasnovan kot kooperativa, katere namen je spodbuditi člane, da dajo svojo kupno moč na razpolago drug drugemu in ji omogočijo krožiti med seboj, ter na ta način omogočajo svojim članom dodaten obseg prodaje. »Wir« v nemščini pomeni tudi »mi«, kar nas opominja na pomen skupnosti.

WIR banka je neprofitna banka, ki služi interesom strank, ne pa same banke. Gre za izredno stabilen sistem, ki ni nagnjen k propadu, kot trenutni bančni sistem. Tudi v časih splošne gospodarske krize ostaja popolnoma delujoč in blaži padce poslovnih ciklov. Raziskava , ki jo je opravil James Stodder, je pokazala, da prav sistem WIR prispeva kk že pregovorni stabilnosti švicarskega gospodarstva. Vse skupaj se je začelo s 16 člani, dandanes pa šteje več kot 60.000 članov, med katerimi menjava znaša približno 1,65 milijarde CHF letno (leta 2004).

Dejansko se vedno, ko pride do recesije ali gospodarske krize, razmahne uporaba t.i. »komplementarnih« valut . V pomanjkanju denarja, ki bi omogočil menjavo in tekočo gospodarsko aktivnost, se ljudje pričnejo posluževati drugačnih »valut«. Raznolikost valut, ki jih družba uporablja, je med drugim tista, ki pripomore k večji stabilnosti sistema.

Viri:
Wikipedia: WIR Bank
Več o WIR

Opomba: WIR obstaja samo kot računovodski sistem, brez izdanih potrdil. V začetku je bil zasnovan na Gesellovi teoriji »svobodnega denarja« (brez obresti), vendar pa so leta 1952 uvedli obresti.

Kaj ovira trajnostni razvoj?

V zadnjem času je veliko govora o trajnostnem razvoju. Nenadoma si vsi prizadevamo za “drugačen razvoj” in način življenja, ki ne bo uničeval narave, ljudi in drugih živih bitij.

Pa se sploh kdaj vprašamo, zakaj si je za “trajnostni razvoj” sploh potrebno prizadevati, se truditi, vlagati napore? Kako to, da ni naš način življenja že sam po sebi usklajen z ohranjanjem naravnih bogastev, upoštevanjem edinstvenih potencialov človeka ter cenjenem bogastva in različnosti življenja? Zakaj je trend v svetu, da se po vseh mestih širijo popolnoma enake restavracije McDonalds in po vseh državah sveta sadijo enako sorto koruze?

Del odgovora se skriva v tem, kako je zasnovan ekonomski ter ožje, denarni sistem. Denar, kot ga uporabljamo dandanes, deluje v točno določeni smeri, ki se “tepe” s trajnostnim razvojem. Pa si to poglejmo malo podrobneje.

Najprej si oglejmo primer iz fizičnega sveta, iz narave. Če imamo 10 evrov in zanje kupimo sadiko drevesa, to drevo posadimo, čez 10 let bo zraslo in bo vredno 100 evrov. Čez 100 let bo to drevo tako veliko, da bo njegova vrednost 1000 evrov. Če imamo drevo, njegova vrednost s časom narašča in to nas spodbuja, da ga ohranjamo, da gledamo dolgoročno.

Ravno obratno pa je z denarjem, ki ga uporabljamo v današnjem času. Ena od glavnih značilnosti današnjega denarnega sistema so obresti in obrestno obrestni izračun. Vsak finančnik vam bo izračunal sledeče: 100 evrov, ki jih imam danes, je danes vrednih 100 evrov, ob npr. 5% obrestni meri pa to pomeni, da je sedanja vrednost tega zneska čez 10 let le 61,39 evrov. Če ga obdržim 100 let, je enako, kot bi danes imel le 7,60 evra. To nas spodbuja, da denar čimprej potrošimo ali pa ga “naložimo” tako, da ne bo izgubljal vrednosti, oziroma nam bo prinašal čimvišji donos. Ta mehanizem ima na naše aktivnosti učinek kot bi si nataknili očala za “kratkoročno” gledanje.

Na ta problem je postala pozorna Margrit Kennedy*, ki je dolga leta poskušala odgovoriti na zgoraj zastavljeno vprašanje: zakaj je trajnostno, okolju prijazno, ekološko obnašanje tako težavno, oziroma praktično nemogoče. Odgovor je našla v tem, kako je zasnovan denarni sistem. Le-ta ima vgrajen mehanizem obresti in obrestnega obrestovanja – ki ima za posledico eksponentno rast, ki pa je sama po sebi nenaravna. Primer eksponentne rasti v naravnem svetu je npr. rakavo tkivo – ki vemo, da s svojo neomejeno rastjo uniči celoten organizem. Na enak način trenutno na tem planetu deluje človek.

Že v preteklosti pa so obstajali tudi drugačni sistemi. Zanimiv je primer iz starega Egipta, kjer so ljudje shranjevali žito v skupnih skladiščih. To žito je bilo s časom vredno vedno manj: žito je propadalo, kvaliteta se je manjšala, nekaj so ga tudi pojedle živali. Na tem principu so nekateri poskušali zasnovati drugačen denarni sistem, ki bi bil bolj usklajen z naravo. Najbolj znan je verjetno Silvio Gesell, ki je predlagal uporabo ležarin (”demurrage”), katerih učinek je ravno nasproten kot učinek obresti. Če obresti povzročijo, da gledamo zelo kratkoročno, potem ležarine spodbujajo dolgoročno gledanje:

Članek, ki na zelo preprost način opiše način delovanja ležarin in poda zelo uspešen poskus uporabe le-teh je prav tako objavljen na Internetu: Čudež tirolskega župana.

* Dr. Margrit Kennedy je avtorica knjige “Interest and Inflation Free Money”, nekaj njenih razmišljanj je najti tudi na njeni internetni strani v nemškem in angleškem jeziku. Trenutno se angažira pri vzpostavljanju drugačnih – regionalnih denarnih sistemov (Regiogeld) pretežno v Nemčiji.