citat

“Potrebujemo drugačno družbo in tej lahko ustreza samo nova ekonomska teorija. In morda zanjo potrebujemo tudi novo generacijo ekonomistov, ki mora na novo domisliti stare reči, namesto da o prihodnosti mislimo po starem.”

dr. Bogomir Kovač (Mladina, 28.8.2009)

Pregled člankov

Pregled nekaterih pomembnejših člankov, po sklopih:

Ekonomija

Ekonomija nove dobe
Lokalno gospodarstvo
Kaj ovira trajnostni razvoj?
Temelji prihodnosti?

Denar

Svet danes in vloga denarja v njem – z razlago, kako banke ustvarjajo denar in kaj to pomeni
Denar in zlato
Skrivnosti obresti

Psihološki pogled na denar
Denar in identiteta

Komplementarne rešitve:
Lokalni denar
Odprti denar
Odprti denar – predavanje

Primeri dobre prakse:

Je to denar? – Totnes Pound
Curitiba, Brazilija
Fureai Kippu, Japonska
WIR, Švica (sistem je opisan v zadnjih odstavkih članka)
Svobodni denar iz Woergla – primer iz zgodovine, ki je vse skupaj sprožil

… ne prezrite pa tudi povezav, ki so navedene v desnem stolpcu!

Drugačni načini izmenjave in sodelovanja – »Curating local«

Okrogla miza na to temo se začne 27. Avgusta ob 13:00 v Stari mestni Elektrarni – Elektro Ljubljana na Slomškovi ulici. Pogovor bo potekal v angleškem jeziku, moderirala bo Nevenka Koprivšek.

Predstavili bomo več modelov izmenjav in sodelovanja ter se pogovarjali o njihovi povezanosti s kulturo. Nekateri izmed udeležencev diskusije bodo predstavili sledeče projekte:

SOSTENUTO
Evropsko-mediteranski projekt, ki raziskuje nove ekonomske modele v kulturi.

MOJA ULICA
Vzpostavitev sistema nedenarne izmenjave v četrtni skupnosti Tabor.

PoLoK
Projekt razvoja lokalnih partnerstev in vzpostavljanje dialoga z upravljanjem.

ČASOVNA BANKA
Projekt izmenjave, ki enako vrednoti vse vrste dela. Merska enota je porabljen čas

VALUE OF VALUES
Poizkus raziskati pomen krize in vrednot, ki ga vodijo umetniki.

Predstavitvam bo sledila diskusija.

Udeleženci diskusije bodo Pascal Brunet in Fabienne Trotte iz Relais Culture Europe, Katarina Slukan in Samo Selimović iz Bunkerja, Maja Simoneti in Marko Peterlin iz Inštituta za politike prostora (IPoP), predstavniki projekta Časovna banka, I-Way Li iz Sidebyside Studio ter Marjana Kos, strokovnjakinja na področju trajnostnih oblik denarja.

Bunker Ljubljana
Slomškova 11,
Ljubljana; Slovenija
tel./fax + 386 1 231 44 92
www.bunker.si

Fureai Kippu, Japonska

Japonska je doživela gospodarsko krizo (ki jo je sprožil padec na trgu nepremičnin, sledil pa je borzni zlom) že v letu 1990. Recesija, ki je sledila, je trajala več kot 15 let – kar je dlje kot velika recesija v ZDA v tridesetih letih prejšnjega stoletja. Vendar pa Lietaer in Belgin v knjigi, omenjeni med viri, navajata misel, da »Japonska kriza« morda ni bila osamljen primer, temveč simptom strukturnega zloma svetovnih razsežnosti, ki je pač najprej zadel Japonsko.

Do leta 1995 je večina Japoncev verjela, kar so jim govorili – da bodo stvari šle na boljše po nekaj težkih letih, kot v vsakem drugem poslovnem ciklu. Poskusili so z vsemi konvencionalnimi rešitvami za ponoven zagon gospodarstva, vključno z nizkimi obrestnimi merami (ki so padle vse do nič), davčnimi ugodnostmi, Keynesijanskimi spodbudami preko javnih del ter z obupanim poskusom, da bi spodbudili potrošnjo s sistemom kuponov. Noben ukrep ni prinesel pričakovanih rezultatov in socialne posledice so bile pogubne. (Tudi v dobesednem pomenu; številni moški, ki so imeli na skrbi družino, so zaradi finančnega pritiska delali samomore, ko ob izgubi službe ali nižji plači enostavno niso več zmogli odplačevati hipotek.)

V 90. letih je tako vedno več ljudi, v vladnih kot tudi nevladnih krogih, začelo iskati nekonvencionalne rešitve. Takrat je prišlo do pravega razcveta ‘lokalnih’ valut na različnih področjih. Minister za gospodarstvo, Takeo Hiranuma, je opisal vladno podporo komplementarnim valutam z besedami: »Uporaba komplementarnih valut lahko pomaga končati dolgotrajno deflacijo japonskega gospodarstva, s tem ko zagotovi različna dodatna denarna sredstva na lokalnih ravneh.«

Danes je Japonska država z največ sistemi komplementarnih valut na svetu (600 sistemov konec leta 2003). Hkrati ima tudi največjo raznolikost tovrstnih valut. Ena od najbolj razširjenih je Fureai* kippu, ki se uporablja v socialne namene, na področju zdravstvene nege.

Sistem se na kreativen način loteva problema starajočega prebivalstva. Japonska ima najhitreje starajočo populacijo na svetu. Več kot 1,8 miljona Japoncev dnevno potrebuje pomoč in ocenjuje se, da se bo njihovo število podvojilo v naslednjih desetih letih. Hkrati so se mladi odselili od doma v precej večjem številu kot v prejšnjih generacijah.

Običajna dilema je med držanjem obljub upokojenim za ceno finančnega bankrota (npr. Nemčija in Skandinavija) ali postopnim manjšanjem podpore ostarelim na raven razpoložljivih sredstev (ZDA, Velika Britanija). Bivši japonski pravosodni minister Tsutomu Hotta pa se je ob svoji upokojitvi leta 1991 problema lotil drugače.

V okviru sistema Fureai Kippu posamezniki pomagajo starejšim ali hendikepiranim na kakršenkoli način z nego, ki je japonski nacionalni sistem zdravstvene nege ne pokriva: storitve na njihovem domu v zvezi s hrano ali dnevno kopeljo (ki je na Japonskem ritual), pomoč pri nakupih ali pripravi hrane, branje slepim osebam. Te elektronske »kartice« se vplačajo v računalniški varčevalni račun osebe, ki je storitev opravila.

Obračunska enota Fureai Kippu je ura dela. Za različne storitve se uporabljajo različne stopnje: npr. ena ura nakupovanja ali branja prinese dobropis enega Fureai Kippu, medtem ko je pomoč pri osebni negi vrednotena z dvema Fureai Kippu za vsako opravljeno uro dela. Zbrane dobropise lahko posameznik hrani za lastno uporabo v prihodnosti, ali pa jih prenese na drugo osebo po svojem izboru – običajno je to starš ali član družine, ki živi v drugem delu države in potrebuje podobno pomoč.

Trenutno v sistemu sodeluje okoli 400 neprofitnih organizacij, ki izdajajo in izmenjujejo Fureai Kippu. Sistem koordinira Sawayaka Healthcare Foundation s pomočjo dveh klirinških hiš.

Ker imajo ostareli pomoč na lastnem domu, se čas, ko se morajo preseliti v drage domove za ostarele, znatno odloži. Prav tako je čas, ki ga preživijo v bolnišnicah po zdravstvenih težavah, precej krajši. Vse to znatno zniža stroške družbe za skrb za ostarele – pri tem pa dejansko izboljša kvaliteto njihovega življenja. Ostarelim so ljubše storitve, ki so jih deležni v okviru Fureai Kippu, kot tiste, ki jih plačajo z jeni »ker je odnos drugačen, bolj oseben«. Ljudje, ki nudijo pomoč, pogosto dojemajo ljudi, katerim pomagajo, kot surogate za svoje starše.

Ta sistem ustvari tok resursov, ki za svoje delovanje ni odvisen od vladnih subvencij ali birokracije, dragega zavarovanja ali celo nacionalne valute. Prenosljivost Fureai Kippu jim daje vlogo menjalnega sredstva za skrb za ostarele; je specializirana komplementarna valuta, ki deluje vzporedno z nacionalno valuto. Podoben sistem snujeta tudi Kitajska in Švica.

* Fureai je japonski izraz, ki se nanaša na čustveno povezavo, ki nastane med ljudmi različnih starostnih skupin ali poklicev v skupnosti (»vzajemni stik«). Uporablja se takrat, ko gre za osebni, fizični stik, za razliko recimo od stika preko interneta.

Viri:
Community Currency Guide
Lietaer, B. & Belgin, S: Of Human Wealth
Wikipedia

Nadaljnje branje:
Lietaer, B: Complementary Currencies in Japan today

Odprti denar – predavanje

Posnetek predavanja, ki je bilo v sredo, 20.5.2009 na Metelkovi v organizaciji društva YHD:

Odprti denar

Lokalni denar

Iniciative za uporabo ‘alternativnega denarja’ se v zadnjih letih širijo po vsem svetu in čedalje več ljudi se odloča za podporo takšnim projektom. Nekateri sistemi so zasnovani podobno kot Totnes Pound, drugi temeljijo na izmenjavi ‘uslug’ v urah, z ali brez uporabe tiskanega denarja (npr. Ithaca Hours ter t.i. Lets sistemi) in podobno. Razlogi za uvajanje alternativnih denarnih sistemov pa so večplastni.

Na hitro o ekonomiji

Osnovna ideja lokalnih valut je v tem, da tak denar v večji meri ostane v lokalni skupnosti. To prispeva k večjemu blagostanju v takšni skupnosti, saj ista količina denarja omogoči zaslužek več ljudem. Denar, zaslužen v eni trgovinici, je porabljen v drugi, kjer spet predstavlja zaslužek, le-ta je potrošen v naslednji in tako naprej. Ista količina denarja naredi več ‘krogov’ v lokalnem gospodarstvu – v ekonomiji je učinek znan kot lokalni multiplikator. (računski primer)

Različne študije so pokazale zanimive rezultate. V zelo odvisnih skupnostih, kot so recimo indijanski rezervati v ZDA so ugotovili, da 75% denarja odteče iz skupnosti v roku 48 ur - za plačilo storitev izven skupnosti ali za nakupe v supermarketih, od koder denar odteka v oddaljeno centralo trgovske mreže.

Če isto količino denarja potrošim v veleblagovnici, le majhen odstotek tega denarja ostane v kraju (npr. kot plače delavcem), večina pa ga odteče iz lokalnega gospodarstva. Lokalni denar lahko poskusite uporabiti v trgovini multinacionalne verige, pa vam to najverjetneje ne bo uspelo. Denar, ki ga potrošite pri njih, ponavadi še isti dan zapusti mesto, saj ga potrebujejo za plačilo oddaljenim dobaviteljem, pisarniškim delavcem v velikih mestih, ter za plačilo dobičkov lastnikom kapitala. Tega pa z lokalnim denarjem ne morejo. Le-ta v sami zasnovi preprečuje odtekanje denarja iz lokalnega gospodarstva – kar je ravno nasprotno, kot deluje ‘nacionalni’ denar, ki s svetlobno hitrostjo kroži okoli planeta v lovu za najvišjimi dobički.

Lokalne valute so po pravilu tudi oblika denarja, ki ni obremenjena z obrestmi , saj je namenjena temu, da je sredstvo menjave čim lažje dostopno čim širšemu krogu ljudi. Pogosto so celo osnovane na načelu ležarin, ki spodbujajo kroženje denarja.

In zdaj nekaj bolj lahkotnega

Obstajajo pa še drugi razlogi za ‘igranje’ z lokalnimi valutami. Meni najljubši in najpomembnejši je ta, da nas spodbudijo, da pričnemo razmišljati o denarju in o tem, kako ga uporabljamo. Ali ste se ob branju teh člankov kdaj vprašali, »Ali je to res denar? Ali je možno kakršenkoli potiskan kos papirja uporabljati kot denar?« Kakšen je bil vaš odgovor? Kar precej ljudi meni, da so ti papirčki vredni vsaj toliko kot običajni denar – če ne celo več, zaradi drugačnih vrednot, ki jih nosijo s sabo.

Alternativni denarni sistemi se v nekaterih osnovnih značilnostih razlikujejo od denarnega sistema, ki ga uporabljamo. Kot že omenjeno, denar običajno izredno hitro šviga sem in tja po planetu, v iskanju čim večjega dobička. Pri tem učinki na ljudi in naravo niso pomembni, in posledic pogosto niti ne vidimo, saj se dogajajo nekje daleč stran. Lokalni denar kroži v naši bližini, in nas poveže s stvarmi, ki jih uporabljamo, in ljudmi, ki jih ustvarjajo.

Uporaba takšnega denarja je tudi precej bolj zabavna, kot uporaba denarja, na katerega smo že tako navajeni, da z njim plačujemo popolnoma avtomatsko, medtem ko smo z mislimi nekje čisto drugje – ali celo kreditnih kartic in bančnih transferjev, ki povzročijo, da je naša poraba še bolj ‘odmaknjena’ in je v njej še manj zavedanja. V mojem primeru me je lokalni denar popeljal v številne trgovinice, v katere moja noga pred tem ni stopila, in do številnih novih, zanimivih ljudi. Bil je povod za mnoge poglobljene pogovore in zanimiva razpredanja o denarju.

Lokalne valute nam ponujajo alternativo obstoječemu sistemu, in omogočajo izbiro. V podrobnosti o tem, kako pravzaprav deluje denarni sistem, po katerem so zasnovane vse nacionalne valute v svetu, ter zakaj sploh razmišljati o uporabi drugačnih sistemov, pa sem že pisala v drugih člankih.

Viri:
The Little Money Book; David Boyle
http://en.wikipedia.org/wiki/Multiplier_effect
http://www.neweconomics.org

Svobodni denar iz Wörgla

Čudež v Wörglu

Povzetu po članku Franceta Susmana: Čudež tirolskega župana

Leta 1931, torej v času najhujše brezposelnosti, je postal Mihael Unterguggenberger, socialist in železničar, župan mesteca Wörgl pri Kufsteinu na Tirolskem. Kraj je imel 4216 prebivalcev. Leta 1930 je bilo tam zaposlenih 310 železničarjev, leta 1932 pa le še 190. V tem letu je bilo 200 ljudi odvisnih od socialne pomoči. Občinska blagajna se je izpraznila. Za 118.000 šilingov davkov je manjkalo. Imeli so 400 brezposelnih, v okraju pa kar 1500. Pri banki v Innsbrucku so imeli 1.300.000 šilingov dolga. Niti obresti niso mogli plačevati. V prvi polovici leta 1932 je bilo plačanih v občinsko blagajno 3.000 šilingov davka.

Unterguggenberger je začel temeljito študirati Karla Marxa, potem Proudhona in končno Gesella. Veliko strani je pri tem preštudiral dva ali trikrat. Vsak dan je govoril z občinskimi odborniki. Potem je sklical sejo, razložil položaj in svoj načrt.

Dali so tiskati “bankovce” – delavska potrdila po 1, 5 in 10 šilingov. Potrdila so imela polja za mesečne koleke.

Vsak mesec je bilo treba prilepiti kolek v vrednosti 1% bankovca. Trgovci, tovarnarji in bančni uslužbenci so načrtu pritrdili. 1. avgusta 1932 so izdali za 30.000 šilingov delavskih potrdil. Kmalu so ugotovili, da je bilo to preveč, zato so obdržali le za 9.000 potrdil, ki so bila krita pri banki s pravimi avstrijskimi šilingi.

Potrdila so zaradi kolekov krožila trikrat hitreje kot pravi šilingi. Koleke je prodajala mestna blagajna. Torej je imela prave dohodke. Na naložene šilinge pri banki so dobivali obresti. Vsakdo je lahko pri banki potrdila zamenjal za šilinge z 2% izgubo. Vsi trgovci so potrdila radi sprejemali. Tako je mestna papirnica kmalu nastavila 350 delavcev, cementarna pa 400, za izgradnjo kopališča so sprejeli nadaljnjih 100 delavcev. Gradili so ceste in kanale. Brez povišanja davkov je bilo leta 1932 plačanih 121.000 šilingov, 118.000 zaostanka je bilo kmalu poravnano, nekateri pa so plačevali davke vnaprej.

Opravili so javna dela v vrednosti 100.000 šilingov, čeprav so jih izdali le za 9.000. Tako je prinašal tak denar blagoslov, kot ga je imenoval znameniti profesor z univerze Yale Irving Fisher (27.2.1867 – 29.4.1947), ki je o tem denarju napisal nekaj knjig, zlasti “100%-ni denar”. Menil je, da bi s tem denarjem v Ameriki lahko ustavili brezposelnost v dveh do treh tednih.

Wörgl je postal romarsko mesto gospodarstvenikov. Edouard Daladier (1884-1970), takratni poslanec in kasnejši ministrski predsednik, je hotel uvesti isti sistem za vso Francijo, pa so ga bogataši zavrli, ker so živeli od obresti. Ljudje so kupovali ali pa hranili pri banki v Wörglu, ta je denar posojala brez obresti (sicer bi morala plačevati koleke). Ljudje se niso več vozili v Innsbruck na nakupovanje.

Nacistična prepoved

Švicarski časnikar Bourdet je poročal: “Avgusta 1933, eno leto po začetku tega poizkusa, sem poiskal Wörgl. Nepristransko moram priznati, da uspeh meji na čudež. Po razkopanosti znane ulice so sedaj kot avtoceste. Občinska hiša, krasno prenovljena, je vila z geranijami. Novi betonski most nosi napis: “Sezidan s svobodnim denarjem leta 1933″. Vsi delavci so navdušeni privrženci svobodnega denarja (svoboden zato, ker je oproščen obresti in podobnih dajatev). V vseh trgovinah jemljejo delavska potrdila pod istimi pogoji kot uradni denar.”

Kitzbuhel je kmalu tudi izdal za 3.000 šilingov potrdil – en šiling na osebo. V obeh občinah so veljala vsa potrdila. 300 občin se je pripravljalo na splošno uvedbo potrdil.

Profesor Fisher je decembra 1932 poslal v Wörgl komisijo ameriških gospodarstvenikov. Hans Cohrssen iz Fisherjevega inštituta na univerzi Yale je 17. februarja 1933 na newyorškem radiu poročal o Wörglu. Dolgo predavanje je moral še dvakrat ponoviti. Številna mesta so začela v 22 državah ZDA uvajati svobodni denar. Nekateri so koleke povišali do 20 odstotkov, kar je vodilo v kaos. Tudi 12 odstotkov letno je preveč, pravilno je 6 odstotkov, ker mora denar zastopati blago, ki pa izgubi na leto za 6% na vrednosti, zaradi skladiščenja, obrabe, zastarelosti in podobno.

Pod pritiskom avstrijskih nacistov in pod pritiskom hudih kapitalistov je 15. septembra 1933 tirolsko sodišče prepovedalo delavska potrdila, češ da so pravi denar. Na Tirolskem so 1933 morali ukiniti poizkus, ki nima para v zgodovini, s tem so prišli delavci spet na cesto in so zahtevali Hitlerja v Avstrijo kot tudi drugod.

Teorija o zajamčenem obtoku indeksvalute je bila do sedaj znatno izpopolnjena. Morda se bo smelo kje vpeljati ta sistem šele po krvavih revolucijah in popolnem zlomu vsega prebivalstva. Če ga bomo lahko vpeljali v Sloveniji, potem Slovenija lahko postane zibelka nove dobe, zibelka prenove za cel svet. Marsikatera prerokba govori v tej smeri. Sicer pa ni pri tem ničesar mističnega: gre za ozaveščenost, informacijo, ki so jo desetletja preprečevali tisti, ki se bojijo, da bi narod izvedel, kako funkcionira denar.

Vir:
www.pozitivke.net
Wikipedia

Več:

Temelji prihodnosti?

Gospodarska kriza se širi že na vsa področja, dnevno poslušamo o zmanjševanju števila zaposlenih, skrajševanju delovnega časa, nujnosti (in priložnosti) racionalizacije v podjetjih.

Se še spomnimo, da se je vse skupaj začelo s finančno krizo? Oziroma, bolj natančno, s »propadom« ene same banke. Ali res lahko ena sama opeka, ki jo izvlečemo iz zgradbe, povzroči, da se zruši cel kompleks?

Samo v primeru, če je zgradba že zgrajena nestabilno. In če je gradnik zelo pomemben. Verjetno ni potrebno poudarjati, da v tem primeru gre za oboje.

Ključni »gradnik« v tem primeru je denar. Denar se v gospodarstvu smatra kot kri, ki prenaša hranilne snovi po telesu. Je sredstvo, ki omogoča menjavo in tako olajšuje gospodarsko aktivnost. Če v gospodarstvu ni dovolj denarja, je gospodarska aktivnost okrnjena. In ravno to strokovnjaki sedaj napovedujejo in tega se ekonomisti in oblikovalci državne politike najbolj bojijo. Črnoglede napovedi se slabšajo iz tedna v teden, in vsako novo poslabšanje povzroči, da je napoved prihodnji teden še slabša. Trenutne uradne ocene se gibljejo okoli 2-3 let, vendar pa v resnici lahko pričakujemo gospodarsko krizo, ki bo trajala vsaj kakšno desetletje.

Zadnja leta so bila v znamenju »lahkega« denarja (easy money). Banke, ki so glavni kreator denarja, so z lahkoto odobravale kredite, še predvsem v ZDA. Do denarja je bilo lahko priti. Ko so se ljudje zavedli, da je celotna denarna situacija čedalje bolj oddaljena od resničnega sveta, da vsi ti krediti, ki so jih banke odobravale s takšno lahkoto, dejansko nimajo več nobenega realnega kritja, se je ta hišica iz kart sesula. Banke bodo postale previdnejše pri dajanju posojil – kar bo imelo za posledico, da bo v obtoku manj denarja. Zaradi tega bo gospodarska aktivnost okrnjena, podjetja bodo zapadla v težave (vključno z odpuščanjem delavcev, kar bo povzročilo zmanjšanje kupne moči) – in kar bo povratno vplivalo na banke. Celoten sistem deluje prociklično: v času gospodarske rasti je lahko dobiti denar, kar gospodarsko aktivnost še dodatno spodbuja, ko pride do preobrata in recesije pa se spirala odvrti v nasprotno smer.

Ravno to je problem, s katerim se trenutno ukvarjajo vlade in ekonomisti. Vendar pa je večina rešitev, ki jih uvajajo, samo lepljenje obližev in zdravljenje simptomov zelo bolnega sistema. Sistem, ki je že v osnovi izredno nestabilen, pa pravzaprav potrebuje trdnejše temelje. Danes bi morali v prvi vrsti razmišljati o tem, kako bi lahko gospodarstvo in finančni sistem zasnovali na trdnejših, bolj trajnostnih in bolj zdravih temeljih.

Mogoče lahko kak odgovor najdemo že, če malo pobrskamo po preteklosti. Takšen sistem, ki deluje proti-ciklično in na ta način stabilizira gospodarska dogajanja je WIR (Wirtschaftsring-Genossenschaft; ) v Švici. Gre za sistem, ki je bil oblikovan leta 1934, po velikem borznem zlomu leta 1929, zaradi pomanjkanja valut. Je samostojen sistem komplementarne valute in vzajemnega kreditiranja, ki služi majhnim in srednje velikim podjetjem. WIR je zasnovan kot kooperativa, katere namen je spodbuditi člane, da dajo svojo kupno moč na razpolago drug drugemu in ji omogočijo krožiti med seboj, ter na ta način omogočajo svojim članom dodaten obseg prodaje. »Wir« v nemščini pomeni tudi »mi«, kar nas opominja na pomen skupnosti.

WIR banka je neprofitna banka, ki služi interesom strank, ne pa same banke. Gre za izredno stabilen sistem, ki ni nagnjen k propadu, kot trenutni bančni sistem. Tudi v časih splošne gospodarske krize ostaja popolnoma delujoč in blaži padce poslovnih ciklov. Raziskava , ki jo je opravil James Stodder, je pokazala, da prav sistem WIR prispeva kk že pregovorni stabilnosti švicarskega gospodarstva. Vse skupaj se je začelo s 16 člani, dandanes pa šteje več kot 60.000 članov, med katerimi menjava znaša približno 1,65 milijarde CHF letno (leta 2004).

Dejansko se vedno, ko pride do recesije ali gospodarske krize, razmahne uporaba t.i. »komplementarnih« valut . V pomanjkanju denarja, ki bi omogočil menjavo in tekočo gospodarsko aktivnost, se ljudje pričnejo posluževati drugačnih »valut«. Raznolikost valut, ki jih družba uporablja, je med drugim tista, ki pripomore k večji stabilnosti sistema.

Viri:
Wikipedia: WIR Bank
Več o WIR

Opomba: WIR obstaja samo kot računovodski sistem, brez izdanih potrdil. V začetku je bil zasnovan na Gesellovi teoriji »svobodnega denarja« (brez obresti), vendar pa so leta 1952 uvedli obresti.

Kaj ovira trajnostni razvoj?

V zadnjem času je veliko govora o trajnostnem razvoju. Nenadoma si vsi prizadevamo za “drugačen razvoj” in način življenja, ki ne bo uničeval narave, ljudi in drugih živih bitij.

Pa se sploh kdaj vprašamo, zakaj si je za “trajnostni razvoj” sploh potrebno prizadevati, se truditi, vlagati napore? Kako to, da ni naš način življenja že sam po sebi usklajen z ohranjanjem naravnih bogastev, upoštevanjem edinstvenih potencialov človeka ter cenjenem bogastva in različnosti življenja? Zakaj je trend v svetu, da se po vseh mestih širijo popolnoma enake restavracije McDonalds in po vseh državah sveta sadijo enako sorto koruze?

Del odgovora se skriva v tem, kako je zasnovan ekonomski ter ožje, denarni sistem. Denar, kot ga uporabljamo dandanes, deluje v točno določeni smeri, ki se “tepe” s trajnostnim razvojem. Pa si to poglejmo malo podrobneje.

Najprej si oglejmo primer iz fizičnega sveta, iz narave. Če imamo 10 evrov in zanje kupimo sadiko drevesa, to drevo posadimo, čez 10 let bo zraslo in bo vredno 100 evrov. Čez 100 let bo to drevo tako veliko, da bo njegova vrednost 1000 evrov. Če imamo drevo, njegova vrednost s časom narašča in to nas spodbuja, da ga ohranjamo, da gledamo dolgoročno.

Ravno obratno pa je z denarjem, ki ga uporabljamo v današnjem času. Ena od glavnih značilnosti današnjega denarnega sistema so obresti in obrestno obrestni izračun. Vsak finančnik vam bo izračunal sledeče: 100 evrov, ki jih imam danes, je danes vrednih 100 evrov, ob npr. 5% obrestni meri pa to pomeni, da je sedanja vrednost tega zneska čez 10 let le 61,39 evrov. Če ga obdržim 100 let, je enako, kot bi danes imel le 7,60 evra. To nas spodbuja, da denar čimprej potrošimo ali pa ga “naložimo” tako, da ne bo izgubljal vrednosti, oziroma nam bo prinašal čimvišji donos. Ta mehanizem ima na naše aktivnosti učinek kot bi si nataknili očala za “kratkoročno” gledanje.

Na ta problem je postala pozorna Margrit Kennedy*, ki je dolga leta poskušala odgovoriti na zgoraj zastavljeno vprašanje: zakaj je trajnostno, okolju prijazno, ekološko obnašanje tako težavno, oziroma praktično nemogoče. Odgovor je našla v tem, kako je zasnovan denarni sistem. Le-ta ima vgrajen mehanizem obresti in obrestnega obrestovanja – ki ima za posledico eksponentno rast, ki pa je sama po sebi nenaravna. Primer eksponentne rasti v naravnem svetu je npr. rakavo tkivo – ki vemo, da s svojo neomejeno rastjo uniči celoten organizem. Na enak način trenutno na tem planetu deluje človek.

Že v preteklosti pa so obstajali tudi drugačni sistemi. Zanimiv je primer iz starega Egipta, kjer so ljudje shranjevali žito v skupnih skladiščih. To žito je bilo s časom vredno vedno manj: žito je propadalo, kvaliteta se je manjšala, nekaj so ga tudi pojedle živali. Na tem principu so nekateri poskušali zasnovati drugačen denarni sistem, ki bi bil bolj usklajen z naravo. Najbolj znan je verjetno Silvio Gesell, ki je predlagal uporabo ležarin (“demurrage”), katerih učinek je ravno nasproten kot učinek obresti. Če obresti povzročijo, da gledamo zelo kratkoročno, potem ležarine spodbujajo dolgoročno gledanje:

Članek, ki na zelo preprost način opiše način delovanja ležarin in poda zelo uspešen poskus uporabe le-teh je prav tako objavljen na Internetu: Čudež tirolskega župana.

* Dr. Margrit Kennedy je avtorica knjige “Interest and Inflation Free Money”, nekaj njenih razmišljanj je najti tudi na njeni internetni strani v nemškem in angleškem jeziku. Trenutno se angažira pri vzpostavljanju drugačnih – regionalnih denarnih sistemov (Regiogeld) pretežno v Nemčiji.

Novi Bretton Woods?

Ali vrh G20 v Washingtonu lahko najde rešitev za finančno krizo in gospodarsko recesijo?

Še pred nekaj meseci skoraj nihče ni razmišljal o možnosti, da bi prišlo do finančne krize, razen nekaj redkih posameznikov, ki so – z globljim vpogledom v samo strukturo finančnega sistema – krizo že nekaj let pričakovali in napovedovali.

Kljub poskusom vlad, da bi preprečili najhujše, je danes, nekaj tednov kasneje, finančna kriza izraz, ki smo se ga že navadili v naslovih člankov. Privajamo pa se tudi temu, da se pričenja gospodarska kriza oz. recesija.

Prav te dni so se v Washingtonu srečali voditelji G20 ter se dogovarjali o ukrepih proti sedanji finančni krizi in preprečevanju njene ponovitve. Pred srečanjem je bilo v medijih celo govora o postavljanju zasnov za ‘novi Bretton Woods’. Ob tem je mogoče najbolje najprej pogledati, kaj je pravzaprav bil Bretton Woods – in kaj je prinesel.

Bretton Woods (1944)

Proti koncu druge svetovne vojne so številne države, ki so še pomnile gospodarsko krizo iz leta 1931, bile mnenja, da bi se narodi morali posvetovati in se dogovarjati o spremembah na mednarodnem denarnem trgu, ki imajo vpliv na ostale. Prakse, za katere se vsi strinjajo, da so škodljive za dobrobit sveta, bi morale biti prepovedane in druga drugi bi naj pomagale premagati kratkotrajne težave.

Namen konference v Bretton Woods-u leta 1944 je bil vzpostaviti sistem pravil, institucij in postopkov za urejanje mednarodnega monetarnega sistema. Ustanovili so Mednarodni denarni sklad (IMF – International Monetary Fund) ter Mednarodno banko za obnovo in razvoj (IBRD – International Bank for Reconstruction and Development), ki je zdaj ena od petih institucij World Bank Group.

Dogovor je zajemal sistem konvertibilnih valut, fiksnih menjalnih tečajev ter proste trgovine. Države članice so bile obvezane vzpostaviti pariteto svojih državnih valut v odnosu do zlata (»peg«) ter vzdrževati menjalne tečaje znotraj odstopanja v višini 1% s posredovanjem na denarnih trgih (s prodajo ali nakupom drugih valut). Hkrati so se ZDA ločeno obvezale vezati dolar na zlato po tečaju 35 ameriških dolarjev za unčo zlata. Po tem tečaju so tuje vlade in centralne banke lahko zamenjale dolarje za zlato.

Ker je bila glavna rezervna valuta ameriški dolar, je to v praksi pomenilo, da so druge države določale tečaje svojih valut v odnosu do dolarja, ter, ko je bila vzpostavljena konvertibilnost, prodajale dolarje, da so ohranjale menjalne tečaje znotraj odstopanja v višini 1%. Tako je dolar prevzel vlogo, ki jo je v mednarodnem denarnem sistemu prej opravljalo zlato – in dodatno pridobil na moči v sistemu svetovnih valut.

Politična osnova brettonwoodskega sistema sta bili koncentracija moči v majhnem številu držav ter prisotnost prevladujoče sile (ZDA), ki je bila pripravljena in zmožna prevzeti vodilno vlogo v svetovnih monetarnih zadevah.

Prekinitev zlatega kritja

V začetku 70. let, ko je vojna z Vietnamom pospeševala inflacijo, so ZDA imele tako proračunski kot trgovinski deficit (slednjega prvič v 20. stoletju). Do ključnega trenutka je prišlo leta 1970, ko se je odstotek kritja v zlatu zmanjšal s 55% na 22%. Neoklasični ekonomisti so mnenja, da je to predstavljalo točko, ko so ljudje izgubili zaupanje v ZDA, da bodo zmanjšale svoj proračun in trgovinski primanjkljaj.

Leta 1971 so ZDA tiskale čedalje več dolarjev in jih pošiljale v tujino za plačilo vojnih stroškov in privatnih investicij. 15. avgusta 1971 je predsednik Nixon enostransko objavil 90-dnevni nadzor nad plačami in cenami, 10% dodatni davek na uvoz, ter, kar je najbolj pomembno, »zaprl zlato okno«, kar je pomenilo, da dolar ni bil več zamenljiv za zlato, razen na odprtem trgu. To odločitev je sprejel brez posvetovanja s člani mednarodnega denarnega sistema, ali celo lastnega ministrstva za zunanje zadeve.

Sistem, katerega zasnova se je začela z dobro namero, se je prevesil v razlog za današnjo nestabilnost finančnega sistema in vpliv, ki ga ima dogajanje v ZDA po vsem svetu. Iz zgoraj navedenih dejstev se lahko naučimo marsikatero lekcijo za prihodnost.

In kaj se dogaja danes?

V preteklih dneh so se v Washingtonu sestali voditelji G20 – 20 največjih svetovnih gospodarstev. Ali je to res zagotovilo, da bodo našli rešitev, ki bo najboljša za vse? Tudi če imajo to namero, se verjetno težje vživijo v gospodarstvo kake manj razvite države. In globalna kriza bo najbolj prizadela ravno države, ki so najšibkejši partnerji v svetovnem gospodarstvu.

Sestanek je bil v Washingtonu, in ne v okviru Združenih narodov, ki so ponudili, da bi srečanje gostili. Zakaj je Bush tako pohitel, da se je zasedanje zgodilo v zadnjih dneh njegovega predsedovanja? Vemo, da je v času svojih mandatov močno uveljavil glas kapitala. In kljub temu, da smo navadni ljudje mnenja, da Busha nihče ne more resno jemati, ga očitno poslušajo voditelji gospodarsko najmočnejših držav na svetu in mu je tudi tokrat uspelo uveljaviti svoje ideje. Vprašanje je, ali mu zaupamo?

Zdaj je nastopil trenutek, ko moramo začeti glasno govoriti o tem, kaj želimo navadni ljudje. Zdaj se postavljajo temelji ekonomije nove dobe . In hočeš-nočeš, ekonomija prežema vsa področja naših življenj. Ne moremo in ne smemo je več prepuščati samo ekonomistom, saj se tiče prav vsakega posameznika. Naj se zasliši tudi naš glas, v kakšnem svetu želimo živeti v prihodnosti.

Viri:
Marjana Kos: Denar in zlato
Marjana Kos: Dancing with Money; magistrska naloga, avgust 2006